Kruh hodi spat

Včasih smo na kruh kar počakali. Pred pekom je postalo zbirališče otrok z vseh koncev Radovljice. Včasih smo si tudi ponagajali. Najbolj se spominjam nekoliko večjega fanta Venclja, ki je prihajal v mesto iz bližnje vasi. Fant je bil zelo zgovoren in prijazen. Ker je bil tudi zelo naiven, smo mu otroci radi ponagajali. Nič hudega mu nismo storili, samo zabavali smo se na njegov račun. Pripravili smo ga, da nam je prepeval pesmi. Najraje je pel pesem Naprej, zastava Slave, ki je bila takrat še slovenska himna. Hoteli smo ga prepričati, da besedilo ni pravo, da se sedaj poje drugače. Pesem smo zapeli po svoje in ga hoteli naučiti novo besedilo: »Naprej zastave krave, nazaj roge mole, pod repom so usrane, zato tako smrde!« Vencelj se ni dal. Rekel je, da tako grde pesmi on že ne bo pel.

Midve z Marico sva dobili veliko štruco kruha in včasih tudi nekaj spremljevalcev proti domu. Kruh je prijetno dišal, skorja je bila zlatorumeno zapečena. Sredica našega kruha je bila bela. Krajec sem ponavadi odščipnila jaz. To razvado sem ohranila do danes. Nato je odščipnila košček kruha še sestrica, ki je štruco nosila, zatem pa še najini spremljevalci, ki so bili ponavadi iz hiše, kjer smo stanovali. Mama je z razumevanjem sprejela štruco, ki ji je manjkal začetek in jo spravila v shrambo »spat«. Sama je preživela v partizanih hudo lakoto in pomanjkanje kruha, zato ni bila huda. Nekoč sva imeli na poti domov kar številčno spremstvo. Takrat je kruh dišal še posebno dobro in se mu nismo mogli upreti. Do doma smo pojedli skoraj vso štruco in bili zelo kregani. Nekaj časa je nato mama hodila po kruh sama. Kruha nismo pekli vsak dan, temveč enkrat ali dvakrat tedensko. Mama nama je dala le košček za zajtrk, malico in večerjo.

Tudi mleko smo dobivali na karte. Po mleko smo hodili v mlekarno kmečke zadruge, ki je stala nasproti Kosmača. Včasih smo čakali tudi po eno ali dve uri, da so ga pripeljali. Midve sva imeli dve kanglici. V eno je gospa Anica iz posebnega lonca nalila pol litra mleka za dojenčke, v drugo pa pol litra za naju. Vedno sem se jezila, zakaj dobi dojenček več mleka kot pa midve z Marico. Za zajtrk in večerjo nismo bili deležni čistega mleka. Pili smo belo kavo, ki je bila bolj črna kot bela. Če je mama spekla palačinke, smo za zajtrk pile lipov čaj. Lipovega čaja smo imeli na zalogi dovolj. Stari ata nam je pripeljal na začetku poletja veliko lipovih vej. Skupaj z mamo smo natrgale cvetje, mama pa ga je posušila in spravila v veliko vrečo iz blaga ter jo obesila v shrambo.

Miklavž

Med vojno sva pridno molili pri podobi najinih angelov in prosili za mamičino vrnitev. Spominjam se tudi mrzlih decembrskih dni, ko sva že bili na pragu najinega petega leta. Takrat sva posebno pridno molili tudi zato, ker se je bližal Miklavž. Na Miklavžev večer so vstopili v kuhinjo angel, Miklavž in parkelj. Miklavž je nekaj prebral iz knjige, midve sva zmolili »angela varuha« in prejeli darilo. To so bili piškoti, orehi, rožiči in tople pletene nogavičke. Piškoti so bili zelo dobri. Kadar je v jasnih dneh nebo pred zahodom sonca žarelo, naju je stara mama opomnila, da Miklavž že peče piškote. To je pomenilo, da morava biti še bolj pridni in še več moliti. Teden dni pred Miklavžem so pred hišo, ko se je zmračilo, že rožljali z verigo parkeljni in Miklavž je že kaj malega potrosil: kakšen oreh, jabolko ali v lep krep papirček zavit bonbonček, ki se je skotalil skozi priprta vrata. Pri teti Fani sva v njenem stanovanju pustili vsaka svoj krožnik. Tudi pri njej je pustil Miklavž orehe, jabolka in piškote.

V novem stanovanju na Kopališki ulici 7 smo Miklavža pričakovali še posebno težko. Mamica je povedala, da bo Miklavž prišel za vse otroke v kinodvorano. Pospremila naju je do dvorane, kamor sva odšli sami. V njej je bilo polno otrok. Ne spominjam se prireditve, spominjam se le Miklavža, ki je dejal, da je darila prinesel iz Amerike. Otroke je klical po priimkih k odru in vsak je dobil majhen paket različnih sladkarij in hrane. Jaz s svojim darilom nisem bila zadovoljna, ker mi je bil okus sladkarij nekam tuj.

Naslednje leto Miklavž javno ni nastopal. Praznovali so ga le po domovih. Pri nas tudi doma ni nič prinesel, odslej smo dobivali darila od dedka Mraza, božično drevo pa smo imenovali novoletna jelka. Miklavž nam je nosil samo pri teti Fani in stari mami.