Kržišnikova interpretacija Prešerna

Kržišnikov izjemni ilustratorski opus je v eseju z naslovom Popolnost v drugačnosti prikazala umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe. Esej je izšel v katalogu razstave in v reviji Likovne besede. Neskromno pripišem, da sem o Kržišnikovem podvigu tudi podpisani napisal članek z naslovom Metamorfoza neke podobe, in to je bil moj prvi članek v Gorenjskem glasu (leto XXXIII, št. 93, 5. 12. 1980). V nadaljevanju ga povzemam v nekoliko prirejenem besedilu.

Metamorfoza neke podobe

Slikarju gre za združevanje pesnikove besede in svojega lastnega videnja nesreče nekega življenja. To naredi v štirih pojavnih oblikah: v seriji sedmih grafičnih listov, v bibliofilski knjigi, v »ljudski« zloženki in v miniaturni izdaji. To enkratno delo je slovenski javnosti znano, saj je med nami že 45 let. O njem so pisali umetnostni zgodovinarji, likovni kritiki in pesniki. Na razstavi v Cankarjevem domu pa imamo novo in enkratno priložnost za novo osebno srečanje s pesnikom, z upodobitvijo srečanja slikarja in pesnika ter možnost, da si ustvarimo svojo lastno podobo o vsem skupaj. Postavljamo si vprašanja: Ali zmore likovna govorica teh podob povedati toliko, kolikor je zmogel povedati Prešeren v svojem času in nam še danes govori? Je zmožna čutne predstavitve Prešernovega svobodomiselnega duha?

Zgodovinsko videnje

Vsa svetla obdobja slovenske zgodovine pričajo, da Prešernov glas ni izzvenel v prazno. V slovenski umetnosti in politiki, ki se prav v zgodovini našega naroda še posebej tesno prepletata, nekaj pomenijo le tisti tokovi, ki prihajajo v stik s sorodnimi tokovi v svetu, čeprav izvirajo iz lastnih tal. Tistega pa, ki se zapira v svoje lastne, ozke meje, slej ko prej spoznamo za mračnjaka. Prešeren se je skupaj s Čopom zoperstavil Kopitarjevemu pojmovanju književnosti. Slednjemu je šlo le za čistost jezika, zahteval je od pisatelja, naj piše le tako, kakor govori kmet, »daleč oddaljen od mestnih senc« in samo tisto, kar kmet potrebuje. Prešernovi napori so bili boj individualnega talenta zoper »na kopito nategnjeno«, preračunano koristnost. Čop in Prešeren sta hotela preseči dvojno omejenost takratne literature, ki je na eni strani poznala le slabe slovenske verze za izobražence, na drugi pa lažne, »narodne« pesmi za kmete. Kmečki jezik je res prava zakladnica, toda sam po sebi še ni stil, treba ga je kultivirati. In pisatelj, ki jemlje mere za svoje pisanje od okusa ljudskih množic, je mračnjak. In ne razsvetljuje. Okus preprostega bralca ga tišči k tlom, namesto da bi on taistega bralca dvigal navzgor. Genialna zamisel dveh kmečkih sinov – Čopa in Prešerna – je bila v tem, da bi slovenskega izobraženca in sploh meščana, ki se je odtujil v nemštvo, ponovno zbližala s kmetom in tako vzpostavila enotnost, prepotrebno malemu narodu, ki hoče ohraniti svojo samobitnost. To pa sta nameravala doseči ravno z omikanjem kmečkega jezika v umetni književnosti, ki ji ne gre za uporabnost, temveč je sama sebi namen. Taka je Prešernova poezija, katere glavni motiv je ljubezen. Kot vsi veliki ljudje je tudi Prešeren obseden od ene same strasti. Posveti ji vse življenje in v njej izgori. In ta edina strast njegova – ljubezen – ni le ljubezen do ženske, zajame tudi prijateljstvo, domovinsko čustvo ter poduhovljeno ljubezen do svobode in resnice.

Likovno videnje

Delo Prešernovega kroga je vse, kar je slovenskega, že v tistem času dosegalo evropsko raven. Takratna likovna umetnost je bila pod vplivom naročnikov iz cerkvenih krogov, še zmeraj obremenjena z barokom. »Znamenita Goldensteinova upodobitev Prešerna, ki je nastala po spominu in za večno spominjanje na velikega pesnika, ta ponarodela podobica je v zavesti slehernega Slovenca vgrajena kot narodova svetinja in znamenje!« (Stane Bernik). Kržišnik začenja ravno pri njej kot obrisu obraza in njegovo delo je destrukcija ovekovečanja te podobe, ki že v času svojega nastanka pač ni bila na prešernovski višini. Ta višina pa je slikarju merilo, ko ustvarja svojo upodobitev Prešerna ter enkratne tragedije njegovega lastnega življenja in življenja nasploh. Dobro je pravzaprav, da stalne Prešernove podobe sploh ni, saj jo mora vsaka generacija iskati znova in zase.

Videnje nesreče

Nesrečen je pesnik Sonetov nesreče. Zakaj? Mu je bilo sojeno ali si je sodil sam? Vseeno je. Dejstva so taka: Iz srečnega otroštva v Vrbi krene mladenič v Ljubljano in od tod na Dunaj (Afrike puščava). Uspešno študira in spoznava svet. V otroštvu in v mladosti sije sonce, ki pa ga že na Dunaju začno zakrivati oblaki. In ko se vrne iz tega svetovljanskega velemesta v provincialno Ljubljano, je že noč. Luna vzide in spoprijem s krutim življenjem se dogaja v mesečini. Sredi teme gori le luč spoznanja, ki išče in boli. Svetloba idealov se je izgubila v temi dejanskosti. Sonce zanj ni vzšlo nikoli več. Razširjeno je mnenje, da je za človeka najboljše, ako ostane doma. Kaj bi hodil v svet? Toda: Vsak od nas je poslan na pot. Pri čemer ni vsakomur dano priti do konca, zakaj vsako potovanje, ki zmore pot v celoti, je sestavljeno iz treh etap: iz odhoda od doma, iz prebivanja v svetu ter iz vrnitve domov – kakor je tudi enkratno človeško življenje sestavljeno iz rojstva, življenja in smrti. Slikar se sooča s to enkratnostjo vsake življenjske poti. Tudi svoje lastne. Podobe govore; kažejo destrukcijo lažne domačnosti kot metamorfozo obraza od idile do črne jame. Noge letajo med domom in svetom in se slednjič zakoreninijo kot drevo v nesrečni dolini življenja, na koncu katere je ona črna jama.

Naše videnje

Soneti nesreče so Prešernova zadnja beseda. So obračun, ki ga je pesnik napravil sam s seboj v samem sebi. Mi ga skušamo razumeti. Iščemo njegov obraz. Prešernove podobe, ki bi bila dana enkrat za vselej in zapovedana, ni! Zato se moramo zmeraj znova podajati v svet njegove poezije in jo iskati. Najmanj, kar lahko storimo, pa je, da gremo gledat razstavo srečanja Tomaža Kržišnika s Francetom Prešernom. V tem srečanju je »oživljanje nekdanjih lepih navad združevanj na Prešernove pesniške besede in likovne podobe, v našem primeru pa tudi bežanje (ali več: zavestno nasprotovanje) od idilike in mita Prešernovega lika, od oltarja k razbitemu obrazu sveta, k resnici nekega našega, in ne le našega, življenja. Doživetje Prešernovih Sonetov nesreče, izraženo z osebno likovno govorico sodobnosti.« (Tone Pavček)