Kuhar, ki sanje živi na Lofotih

Ko je Žiga Tominc, ki prihaja iz Reteč, kot otrok s svojo staro mamo Branko prvič spekel ocvirkovko, je ta trenutek zaznamoval njegovo življenjsko pot. »Bilo mi je zanimivo, predvsem pa sem čutil, da je to nekaj zame, da je tisto pravo, da ko bom velik, bom kuhar,« je dejal danes 34-letni Žiga, ki je svojo kuharsko pot začel v Sloveniji, nadaljeval na Kanarskih otokih, zdaj pa skupaj s partnerko Theo vodi uspešno kavarno in svečarno Henningsvær Lysstøperi & Cafe na severu Norveške, na Lofotih.

Že kot najstnik se je zavedal, da mu bo poklic kuharja poleg ustvarjalnosti ponujal še veliko več – lahko bo kjerkoli po svetu s tem znanjem našel delo. In v svet ga je zelo vleklo. Srednjo gostinsko šolo je zato izbral povsem logično, brez dvomov. Prvo resno kuharsko izkušnjo je pridobil v priznani Hiši kulinarike Jezeršek.

En mesec dopusta ni bil dovolj

Ko je bil kot velik ljubitelj valov in vodnih športov prvič na dopustu na Kanarskih otokih, je začutil, da si želi več. Mesec dni letnega dopusta ga ni zadovoljil. Ker ni šlo drugače, je zamenjal službo in nekaj časa delal v planinski koči na Rašici. Pri 25 letih pa je sledil sanjam in se preselil na Fuerteventuro, enega izmed Kanarskih otokov, ki slovi po valovih, vetru in sproščenem življenju.

Tam je hitro našel delo v restavraciji, ki je bila odprta zgolj zvečer, kar mu je omogočalo prosti čas skoraj cel dan. Užival je v vodnih športih in življenju brez hitenja. Hitro je napredoval in postal šef kuhinje. Imel je idejo, da bi odprl catering za turiste v počitniških hišah, a jo je opustil. Namesto tega je sledil novi priložnosti – povabilu švedskega kuharja, ki mu je odprl vrata na sever Evrope.

V znano vasico na Lofotih

Leta 2017 je prvič odpotoval na Norveško, natančneje na otočje Lofoti, v slikovito ribiško vasico Heningsvær, ki je znana tudi po edinstvenem nogometnem igrišču. V restavraciji je preživel poletno sezono, od maja do konca avgusta, nato pa se je vrnil na Fuerteventuro. Mislil je, da bo Norveška le začasna izkušnja, a se je obrnilo drugače. Imel je že letalsko vozovnico za Novo Zelandijo, kjer naj bi nadaljeval svojo kuharsko pot. »Preden naj bi šel na Novo Zelandijo, sem se vrnil domov v Slovenijo, da bi preživel čas z družino. Potem pa sem se okužil s klopnim meningoencefalitisom in boreliozo, zaradi česar sem deset dni preživel v bolnišnici. Potovanje je odpadlo. Vse skupaj pa je imelo tudi svetlo plat – izvedel sem, da bom postal stric, in to je bil še dodaten razlog, da o Novi Zelandiji nisem več razmišljal. Nisem želel biti stric na drugem koncu sveta,« je pojasnil.

Nazaj na valove – in nazaj na sever

Ko je bila huda bolezen za njim, se je s kombijem, urejenim za bivanje, znova vrnil na Kanarske otoke, a dolgo ni trajalo. Kmalu je spet dobil klic iz Norveške. Odločil se je za novo poletno sezono, nato pa se je zgodil nenaden preobrat – čez noč je postal šef kuhinje. Preselil se je na Norveško, poleg tega spoznal Theo, menedžerko restavracije, s katero sta postala par. Tudi ona je prišla v Henningsvær zaradi službe – še bolj s severa Norveške. Dela v restavraciji je bilo veliko, preveč, osebja pa premalo. Pravi, da je imel v treh mesecih več kot štiristo nadur. Najprej je službo zamenjala Thea in začela delati v lokalni kavarni s svečarno, hitro ji je sledil še Žiga. Iskali so namreč kuharja. Danes pišeta svojo zgodbo – kulinarično, poslovno in družinsko.

Svečarna, kavarna in družina

Kavarna s svečarno Henningsvær Lysstøperi & Cafe je v vasici Heningsvær odprta že skoraj dve desetletji. Sprva je bil poudarek le na izdelavi in prodaji sveč, kasneje so dodali kavo, tortice ... Lastnika sta se odločila, da bosta prenehala delati, in sta svojo zgodbo želela predati Thei in Žigu. »Pogodba je bila predvidena za deset let, tako da sva se vprašala, ali se do takrat še vidiva tukaj. Sprejela sva, na koncu pa kavarno s svečarno odkupila, saj sva vedela, da bi rada imela nekaj svojega. Njuni zgodbi sva dodala še svojo noto. Tako v svečarni kot v kavarni sva posel optimizirala. Poudarek je na kavarni, ki nama je obema bližje. Thea in en zaposleni delata še v svečarni. Po svečah je veliko povpraševanje. Od novembra do januarja živimo skoraj v temi. Sveče ustvarijo tisto toplino in svetlobo, ki te poneseta čez zimo,« je povedal. Ponudba v kavarni je precej pestrejša, povečal se je obisk in to se pozna tudi pri številkah. Promet vsako leto raste tako v kavarni kot v svečarni, sezona pa se je podaljšala na vse leto.

V ribiški vasici z okrog petsto prebivalci je vedno pomembnejša panoga turizem. Brez njega si prihodnosti tam ne predstavljata. Med turisti so tudi številni Slovenci, ki potujejo z avtodomi in se čudijo, ko jih v kavarni pozdravi rojak. Večkulturnost osebja je nekaj, kar cenijo tudi gostje – izkušnje, jeziki, pristopi se prepletajo v zgodbi, ki je pristna in topla. »Kar nekaj Slovencev se je že ustavilo v kavarni, tudi iz Gorenjske. Vsi so posebno dobrodošli. Vesel sem, ko srečam koga iz svojih domačih krajev,« je dodal Žiga.

Novo poglavje z rojstvom hčerke

Lani sta s Theo postala starša deklici Pippi. Družinsko življenje je še dodatno spremenilo dinamiko vsakdana. Delo v lokalu je zdaj prepleteno s skrbjo za družino. »Včasih je bilo več prostih dni, zdaj jih je manj, a vsak trenutek šteje,« je dejal. Za svojo veliko ljubezen, deskanje na valovih, trenutno časa nima. »Zdaj je morda na petem mestu, a verjamem, da se bo to spet spremenilo. V okolici je za deskanje veliko možnosti in to je bilo pomembno, ko sem se odločil, da bom ostal na Norveškem. Dobre pol ure vožnje stran je najboljši val za deskanje na valovih v arktičnem krogu. Pridejo tudi profesionalci. Fotografirajo se na valu v severnem siju ...« Severni sij je ena izmed znamenitosti. Tudi Žiga je bil navdušen, ko ga je prvič videl. »Še vedno se tega dne dobro spomnim. Danes mi je seveda nekaj običajnega, se je pa seveda lepo vračati iz službe, ko je nebo obarvano v zeleni barvi.« Narava ga navdušuje in nudi številne možnosti: od vodnih športov do planinarjenja, plezanja, občudovanja losov, severnih jelenov ...

Ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo

V Slovenijo se za krajši čas vrne vsako leto, letošnjo pomlad je bil prvič tudi s Pippi. Thea je bila že večkrat in zna tudi nekaj slovenskih besed. S Pippi se pogovarjata vsak v svojem maternem jeziku, posluša pa tudi angleščino, ki je njun jezik medsebojne komunikacije – čeprav Žiga že zelo dobro razume norveško, pa pravi, da je govoriti težje.

Da bi se preselili v Slovenijo, ne razmišlja. »V kratkem času sem na Norveškem ustvaril veliko. Ne verjamem, da bi v Sloveniji dobil toliko priložnosti in da bi mi vse to uspelo. Je pa res, da tudi delam veliko,« je iskreno priznal. Čeprav med Slovenci za Norveško večinoma velja, da je draga država, jo Žiga vidi drugače. »V prvem letu življenja tam za hrano nisem zapravil skoraj nič. En obrok sem imel na delovnem mestu, potem pa sem lovil ribe, nabiral gozdne sadeže ... Je pa res, da je visok davek na žgane in sladke pijače, nasploh na sladkor – na vso nezdravo hrano in pijačo. In storitvene dejavnosti so zelo cenjene in imajo posledično svojo ceno,« opaža.

Želi si, da bi mu bilo življenje še naprej naklonjeno, da bi lahko uresničeval svoje sanje in da bi tudi lokalna skupnost na Lofotih, ki jih obišče ogromno turistov, znala peljati pravo politiko za skupno dobro ljudi, ki tam živijo, in turistov, ki prihajajo. Za konec je povabil bralce, da kdaj obiščejo ta lepi konec Evrope, ga pridejo pozdravit, morda pa si kdo želi v kavarni preživeti tudi delovno poletje ... »Vsi dobrodošli,« je zaključil.