Latronicove Popolnosti

»V Berlinu sta se družila s Francozi, Poljaki in Portugalci, občasno z lzraelci ali Belgijci, morda Američani, skoraj nikoli z Nemci. Bili so približno istih let, več kot triindvajset, vendar manj kot trideset. V mesto so prišli brez točno določenega razloga in se spoprijateljili s takšno lahkoto kakor otroci v prvih šolskih dneh. Spoznali so se v skupinah na Facebooku za izmenjavo plesnivih kavčev in administrativnih nasvetov, v bifejih z mizami iz laminata in bujnimi bengalskimi fikusi, ko so si posojali polnilce za laptope, ali so se srečali v vrsti pred klubskimi stranišči, iz katerih so prihajali po dva ali trije z razširjenimi zenicami. Opravljali so podobna dela. Bili so grafični oblikovalci in front-end developerji, včasih tudi umetniki, ki so se preživljali z delom za druge umetnike, ali samouki dizajnerji, ki so postavljali mavčne plošče na sejmih umetnin. Bili so video-makerji ali chef de cuisine, ali pomočniki kustosov ali novinarski freelancerji, ki so se prepustili berlinskemu poslanstvu, da bi ga lahko v domovini prodali kot nekaj svetovljanskega. Bile so doktorske študentke molekularne biologije ali glasbeniki, copywriterji ali ilustratorke, ki so skupaj lažje prenašali mraz, pri tem pa sestavljali neformalno mrežo, namišljeno skupnost. To ni bil krog prijateljev, skupnost je bila bolj podobna mreži, strukturo odnosov pa so določali pripadnost in empatija, naklonjenost, intimnost, zavist, podobnost, podpora. Imeli so skupne navade, reference. V soboto zjutraj so v Weinbergswegu naročili krompirjeve palačinke in Bloody Mary. Na hamburgerje so hodili v lokal pod železniški most na Skalitzer Strasse in v tistega nekoliko bolj oddaljenega, za Američane, kjer so stregli tako ogromne sendviče, da jih niso zaračunali, če so lahko zmazali celega …« (str. 27)

Navajam odlomek iz romana, ki ga je napisal Italijanki pisatelj Vincenzo Latronico (1984) in se z njim uvrstil v finalni izbor za mednarodnega bookerja. »Latronico je napisal veliki berlinski roman, ki smo ga vsi čakali,« je v časopisu New Yorker zapisal Gideon Lewis-Kraus. »Digitalna nomada« Anna in Tom prideta živet v Berlin, pozneje potujeta po Evropi in spotoma ves čas delata, to jima omogoča internet. Mobilna sta, a hkrati delujeta precej izgubljeno. Tako kot avtor romana pripadata t. i. milenijski generaciji (milenijci ali generacija Y, rojeni med 1981 in 1996). Tisti, ki pripadamo starejšim generacijam (podpisani sodim v generacijo baby boomers, rojeni med 1946 in 1964), pa vidimo, kako zelo se je v tem času spremenil svet in življenje v njem. Kot da smo z različnih planetov. Iz včerajšnjega in današnjega sveta …