Legionar v svetu stripa

Strip kot deveta umetnost se je v Sloveniji razvijal sicer počasi, a vztrajno: vse od ilustracij in karikatur Hinka Smrekarja, do nenadkriljivih stripov Mikija Mustra in Kostje Gatnika. Danes zavzema čedalje pomembnejšo vlogo tudi v našem kulturnem prostoru in končno postaja prepoznan kot polnovreden umetniški izraz – ne le otroška zabava, temveč sofisticirano orodje pripovedovanja, ki združuje literarno moč besede z vizualno silovitostjo podobe. V njem se na samosvoj način prepletajo poetika literature, moč likovne umetnosti in ritem filma.

Gorenjska kot avtonomna stripovska krajina

Tudi Gorenjska se lahko pohvali s številnimi izstopajočimi ustvarjalci, ki so v zadnjih desetletjih tlakovali pot sodobnemu slovenskemu stripu. Med najpomembnejšimi so Zoran Smiljanić, Iztok Sitar, Andrej Štular, Marko Kociper in Martin Ramoveš – vsak s svojim izrazitim slogom, kritično mislijo in predanostjo formi. S svojimi stripi niso zaznamovali le slovenskega prostora, ampak so pogosto uspešno prodrli tudi na mednarodno prizorišče. Mnogi izmed njih so združili moči v nedavno izdani zbirki Strip preobrazbe, v kateri so literarne zgodbe domačih avtorjev prelili v sugestivne stripovske stvaritve. Njihova dela so obenem politična satira, intimna izpoved, družbeni komentar in eksistencialna drama. Niso sledili trendom, ampak so jih ustvarjali, in to pogostoma v pogojih, ki niso bili ravno prijazni do medija.

V to eminentno druščino nedvomno sodi tudi Matjaž Bertoncelj, ki ni le nadaljeval izročila stripovske tradicije, ampak jo je temeljito razširil, preizpraševal in predrugačil po svoji meri. V njegovem delu se namreč tradicija in subverzija ne izključujeta, marveč sta orodji iste umetniške strategije.

Avtorski glas, ki ne sklepa kompromisov

Medtem ko se marsikateri ustvarjalec še vedno zadržuje na varnem ozemlju avtorsko korektnega, za vsako ceno všečnega in subvencionirano umirjenega stripa, Matjaž Bertoncelj že desetletja brezkompromisno orje svojo brazdo: ekspresivno, satirično in zavezano resnici, ki ni vedno lepa, sploh pa ne udobna. In prav zato je dragocena. Njegova ustvarjalnost je dejanje drznosti – biti zvest sebi in obenem nenehno v dvomu, ali je to dovolj. Strip ni zgolj ilustrirana zgodovina, temveč je pri Bertonclju to razmislek o družbi, državi in identiteti posameznika.

Odraščal je v Medvodah, danes pa živi in ustvarja v Škofji Loki. Stripe je začel risati, še preden je znal zares pisati – in od takrat ni odložil svinčnika, čopiča ali satire. Po poklicu je sicer računalniški programer, vendar že več kot tri desetletja zvesto zasleduje vizualni jezik stripa – tudi s pomočjo Akademije za vizualne umetnosti, kjer je brusil svojo likovno in pripovedno formo. Stripe je sprva objavljal v domačih medijih, pozneje pa tudi v tujini. Njegov opus je širok: antropomorfne serije, ki se spogledujejo z dediščino Disneyja in Mustra, pustolovska parodija Barbar Macon, satirična katoliška saga o inkvizitorju Magnuslupusu, zbirke krajših stripov, otroški stripi, grafični romani in stripovske adaptacije literarnih del. Njegov opus šteje devetnajst strip albumov, več kot dvesto objav v domačih in tujih revijah, več kot sto razstav, od tega več kot dvajset samostojnih v kar petnajstih državah. To je kilometrina, iz katere diši po resnem delu, obsedenosti z ustvarjanjem in nenehnem iskanju smisla – pogosto tudi v rimi z absurdnostjo tega sveta.

Umetnost potrebuje skupnost

Bertoncelj pa se pri ustvarjanju ne osamlja. Zelo veliko mu namreč pomeni dolgoletno sodelovanje z Združenjem umetnikov Škofja Loka. Redno sodeluje na skupinskih in samostojnih razstavah, udeležuje se mednarodnih izmenjav – nazadnje v Trstu in Gorici – ter se vsako leto udeležuje likovne kolonije, kjer strip skozi druženje sreča slikarstvo, kiparstvo in pogovor. Pomembno vlogo ima tudi v Kulturnem društvu Apokalipsa, kjer že dolga leta ureja stripovsko sekcijo istoimenske literarne revije in s tem neposredno skrbi za kulturo stripa pri nas, še zlasti se na ta način odpirajo vrata mlajšim generacijam. Bertoncelj ni osamljeni umetnik, tragično zaprt v slonokoščenem stolpu, temveč aktiven in pronicljiv avtor, ki ve, da umetnost potrebuje skupnost.

Epska zgodba brez poenostavitev

Nedavna predstavitev njegovega novega stripovskega albuma Legija, moja domovina, ki je potekala v organizaciji KUD Fofité v medvoškem Baru kulture, je bila tako poklon izjemnemu striparskemu opusu kot tudi svež pogled v enega izmed najkompleksnejših projektov dosedanje kariere avtorja, ki ga lahko mirno postavimo ob bok klasikom slovenskega in širšega evropskega stripa.

V Legiji, naslovu, ki na prvi pogled deluje skoraj kot vojaški poziv, a se izkaže za intimno, skoraj izpovedno pripoved, Bertoncelj oriše resnično zgodbo mladega človeka, ki se je konec šestdesetih pridružil francoski tujski legiji – pravzaprav gre za dejanska doživetja njegovega strica. To ni strip za večne nostalgike ter za tiste, ki bi želeli poenostavljeno zgodbo o dobrem in zlem. Epska zgodba skozi daljše časovno obdobje vodi bralca od Francije do Korzike, Egipta in Afrike, vse do Jugoslavije – a pravo potovanje poteka znotraj protagonistovega uma, moralnih dilem, vprašanj identitete, domovine in nasilja, ki ga ustvarjajo sistemi, ne posamezniki. Bertoncljev risarski slog je ekspresiven, mestoma grob, vedno pa človeški. Njegovi liki niso heroji. So ljudje. Njegove zgodbe niso alegorije. So realnost.

Ustvarjalec stripu daje hrbtenico

Kdor pozna Bertoncljevo delo, ve, da ne sklepa kompromisov. V njegovih stripih ni prostora za prazno formo ali modno kvazikritičnost, ki s prstom maha v eno smer, medtem ko z drugo žep polni s podporami in nagradami. Njegovi stripi so prostor, kjer se čutnost dotika eksistencializma, kjer enostranska miniatura nosi težo romana, kjer risba in beseda najdeta sožitje. V avtorjevi risbi ni prostora za lepotne popravke: njegova linija je groba, skoraj brutalna, toda hkrati tudi polna človeške krhkosti. Zna ujeti pogled, gesto, tišino – ki povedo več kot tisoč besed.

Po Bertoncljevem mnenju poslanstvo ustvarjalcev stripa namreč ni v tem, da bi iskali najmanjši skupni imenovalec potencialnih bralcev ter jim skušali na vsak način ugajati, temveč da ohranjajo svojo avtorsko držo in bralcem brez domišljave vzvišenosti predstavijo določeno temo.

Biti ustvarjalec stripa zanj pomeni več kot zgolj risanje: pomeni vztrajati pri osebni poziciji, raziskovati meje žanra, izhajati iz njega, ga spoštovati in hkrati lomiti. Pomeni tudi vedeti, za koga ustvarjaš – in zakaj. Strip za otroke ni enak stripu za odrasle. Toda oboje mora temeljiti na znanju, intelektualni in čustveni širini, občutku za zgodovino, umetnost, literaturo, filozofijo, kulturo … Pomembna ni le risarska spretnost, temveč predvsem idejna in čustvena hrbtenica zgodbe. V glavi moraš imeti enciklopedijo, pravi Bertoncelj. In vsak kadriran pogled v njegovih delih to potrjuje.

Bertoncljev strip je prostor, kjer risba in beseda sobivata v napetem plesu resničnosti – brez olepševanja, brez posrednikov in brez potrebe, da bi koga na silo prepričeval. Želi le, da ga prebereš. Strip kot umetnost zanj namreč ni tolažba, temveč obraz sveta brez filtra, brez retuš in brez odvečnega moraliziranja. V vsaki solzi trpljenja pa se zrcali tudi nekaj upora, pozitive, iskrica upanja – če že ne rešitev, pa vsaj dokaz, da obstaja moč preživetja. V vsakem pogledu se mora slej ko prej zbuditi jeza – tista pozitivna, tista, ki dvigne, in ne zgolj ruši.

Njegove zgodbe se ne dajo stisniti v všečne sličice. Treba jih je prebrati, pretrpeti in prebaviti. In ko se človek prebije skozi vse to, ugotovi, da je strip zrcalo celotne družbe – in dokaz avtorjevega poguma.