Likovni poet Primorske in Krasa

Kranj – V letošnjem letu se z velikim spoštovanjem oziramo v bogato umetniško zapuščino enega najpomembnejših in najizvirnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev druge polovice 20. in začetka 21. stoletja Vladimirja Makuca (1925–2016). Ob jubileju bodo njegovo umetniško zapuščino predstavili na šestih razstavah in ob njih z nizom spremljevalnih dogodkov pod skupnim imenom V vse smeri, uvodno razstavo z naslovom Želja po nebu pa so minuli četrtek odprli v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, na katero je bil umetnik še posebno navezan, saj je z njo za časa življenja večkrat sodeloval in v njej tudi razstavljal. »V muzeju smo še posebno ponosni in hvaležni za dela, ki jih je Vladimir Makuc podaril v našo zbirko,« je med drugim povedala Jana Babšek, direktorica Gorenjskega muzeja, pod katerega okriljem deluje Galerija Prešernovih nagrajencev, in poudarila, da dela nagrajenk in nagrajencev v tej zbirki tako postajajo narodovo bogastvo, ki ga v muzeju varujejo za sedanje in prihodnje rodove.

Prijatelj in sopotnik galerije

Za prijatelja in zvestega sopotnika galerije je Makuca označil tudi vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež, o čemer je spregovoril tudi v svojem nagovoru na odprtju tokratne razstave. Ko so leta 1996 v Kranju pripravili drugo prodajno razstavo Likovni umetniki za Prešernovo mesto, na kateri so poleg kranjskih umetnikov prvič sodelovali tudi Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada, je tako kot drugi sodelujoči umetniki tudi Makuc za prodajno razstavo prispeval delo, to je bila risba Pokrajina z ženo. Enako velja za deli, ki sta sledili na prihodnjih dveh razstavah, risbo Pokrajina s ptičem in akvarel Pokrajina s ptiči.

»Ko smo v letu 2000 v Kranju pripravili veliko razstavo vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, je Makuc tudi takrat nesebično podaril svoje delo – grafiko Pokrajina V skupaj z matrico. Ta daritev je postala del novonastajajoče stalne zbirke, skupaj z drugimi številnimi podarjenimi deli Prešernovih nagrajencev,« je poudaril Arnež. »Odprtje Galerije Prešernovih nagrajencev v Ravnikarjevi dvorani Mestne občine Kranj leta 2001 je prineslo novo poglavje v našem sodelovanju. Prva razstava v galeriji je bila obsežna pregledna razstava grafik Lojzeta Spacala in Vladimirja Makuca.«

Leta 2007 je bila v galeriji obsežna pregledna razstava, leta 2010 razstava podarjenih grafik, še istega leta je na razstavi Izzivi v keramiki Makuc svoja dela v keramiki razstavljal z nagrajenci, ki so se preizkusili tudi v tej tehniki. Leta 2012 je sledila razstava osmih nagrajencev in njihovih ateljejev z naslovom 8 ateljejev. Leta 2016, v letu njegove smrti, pa so ga predstavili na Ljubljanskem gradu z naslovom Po neba svetlih poteh – 60 let ustvarjanja Vladimirja Makuca. »Za to zadnjo razstavo, ki si je na žalost ni mogel ogledati, je korekture za spremljajoči katalog delal že iz postelje. Ob izidu drugega dela pesniške zbirke Dotiki daljav, ki je bila opremljena z njegovimi risbami, smo leta 2019 v galeriji razstavili njegove risbe,« je povedal Marko Arnež in Vladimirja Makuca označil za enega tistih umetnikov, ki je Galerijo Prešernovih nagrajencev imel za svojo galerijo, tu pa so ga vedno imeli tudi za svojega umetnika.

Sto voščilnic in malih grafik

Pri postavitvi tokratne razstave so sodelovali Marko Arnež, umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik in umetnikov sin Vladimir Makuc mlajši, ki je ob razstavi med drugim povedal, da se oče nikoli ni želel izpostavljati in je čas, ki bi ga bilo mogoče včasih treba nameniti tudi drugim, namenil ustvarjanju. »Vsak trenutek svojega življenja je dobesedno porabil za ustvarjanje, tudi če je le nekaj risal, skiciral, morda le premišljeval o tem, kaj bo kasneje nastalo. Iz tega njegovega načina življenja je nastal čudovit opus in zelo sem vesel, da je stota obletnica očetovega rojstva počaščena s ciklom razstav, ki se bodo vrstile skozi vse leto, kar govori o pomenu očetovega dela.«

Umetnikov sin je bil vesel tudi povabila k sodelovanju pri postavitvi razstave. »Osebno sem najbolj ponosen na stensko postavitev stotih voščilnic in malih grafik. Ideja je dozorela ob postavljanju razstave in smo si rekli, zakaj ne bi predstavili tudi njegovih manjših del.«

Tokratna razstava sicer združuje več kot dvesto del v različnih tehnikah in iz različnih ustvarjalnih obdobij Vladimirja Makuca. Med njimi so tako dela iz zbirke Galerije Prešernovih nagrajencev, njen pomemben del so predvsem grafike, ki so na ogled v 2. galerijskem nadstropju, ter izbrana dela iz družinske zapuščine in zasebnih zbirk.

Odtisi kraške zemlje

Velika poznavalka umetniškega ustvarjanja Vladimirja Makuca, umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik, je poudarila, da so umetnikove podobe na razstavi nanizane malone v retrospektivnem pogledu, saj se dotikajo vseh tehnik, ki jih je slikar mojstrsko obvladal, in vseh motivov, ki so ga nagovorili tako v naravi kot v nadresničnostni domišljiji. Naj bodo pokrajine, ptice, volički in ovce, tudi ženska figura in ženski obraz in med njimi kdaj pa kdaj tudi trpki motivni svet, tako značilen za Vladimirja Makuca, se je v dolgih desetletjih strnil v nezamenljivo podobo njegovi rodni kraški in širši primorski pokrajini. »Ta podoba odraža specifično vrnitev, nagovarja nas s posebno grobo strukturo kamna in posušene ter razpokane rdeče prsti,« razmišlja Breza Ilich Klančnik in nas ob tem postavi pred vprašanje: »Kako prenesti njen hrapavi odtis v likovno govorico? Risba to zmore le do neke mere. Več možnosti ponuja grafična matrica, v katero lahko zarežeš, vdolbeš, vtisneš in potem odtisneš najboljši približek otipljive in realne zaznave. Makucu je to sprva uspevalo s kombinacijo klasičnih tehnik, večinoma jedkanice in akvatinte, ter z dodano poudarjeno strukturo. Pretanjen občutek za raznovrstne materiale, ki ga je pridobil tudi z restavriranjem in kopiranjem srednjeveških fresk, je pozneje s pridom uporabil v slikarstvu kot tudi pri kipih, ki jih je domiselno oživil z neobičajnimi dodatki, na primer steklenimi črepinjami, školjkami in podobno.«

Da je Vladimir Makuc z nenasitno raziskovalno slo širil svoja obzorja in preizkušal meje možnega, poudarja Breda Ilich Klančnik, zato ne preseneča tudi nekaj ekskurzov na področju keramike in porcelana. Tudi ta dela so na ogled na razstavi in z njimi tudi nekaj zanimivih dvogovorov z materiali – kamen, les, nekaj malega ostankov izvirnih fresk, ki so se v fragmentih pokazale izpod beleža. »K temu smo dodali nekaj skrivnostne svetlobe – pravzaprav smo iz temine potegnili žlahtno sredico umetnikove pripovedi,« še dodaja sokustosinja razstave.

Šest razstav V vse smeri

Gorenjski muzej z Galerijo Prešernovih nagrajencev sodeluje tudi z Goriškim muzejem in čezmejnimi galerijami. Tako se bo razstavni cikel nadaljeval na različnih prizoriščih: na Gradu Kromberk, v Vili Bartolomei v Solkanu, Mestni galeriji Nova Gorica, v Portopiccolo Art Gallery v Sesljanu in v kulturnem domu v Gorici. Razstavo je odprla Maja Šučur z ministrstva za kulturo, ki je poudarila pomen poslanstva Galerije Prešernovih nagrajencev v približevanju del Prešernovih nagrajencev širšemu občinstvu, ob tokratnem razstavnem projektu pa še posebej povezavo likovne umetnosti Vladimirja Makuca in poezije Miljane Cunta: »Če prosto interpretiram naslov današnje razstave – v nebu vidimo neizprosno željo po odprtosti do sočloveka, odprtosti do samega sebe.«