Ljubezen kot ekstazi

Mojca je po poklicu medicinska sestra z nedokončano visoko izobrazbo. Trenutno je zaradi zdravljenja psihičnih težav brez službe, a vseeno dela preko sestrine študentske napotnice malo tu in malo tam.

»Zaslužim za sproti,« pripoveduje Mojca. »Na koncu meseca mi ne ostane praktično nič, ker so stroški za sobo, ki jo imava s sestro v najemu, tako visoki. Lahko bi se sicer preselila k staršem, a raje ne. Njunih pridig sem bila ob težavah, ki sem jih imela, sita do vrh glave. Kriva pa je bila ljubezen. Pet let sem bila v zvezi s fantom, ki je bil zelo nasilen. Žal se nisem in nisem mogla odlepiti od njega. Drugače je bil dober. Le takrat, ko se ga je napil ali se drogiral, je postal popolnoma druga oseba. Tudi zelo nasilna. Zmerjal me je s prostaškimi besedami, razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Zaradi njega sem padla v depresijo, morala sem se zdraviti v bolnišnici. V moji odsotnosti je prišel v ambulanto, kjer sem bila zaposlena, in vse razbil. Ni bilo prijetno. Prijateljica, ki dela v bolnišnici v Avstriji, me že nekaj časa vabi k sebi. Enkrat sem že odklonila, če bom še tokrat, bo priložnost dokončno splavala po vodi.

Nekoč je po hudem prepiru spet prišel, pred menoj padel na kolena ter me prosil, naj mu odpustim. S solzami v očeh me je prosil odpuščanja. Pripravila sem mu kalamare na žaru, ki jih ima zelo rad. Malo je manjkalo, da bi ga povabila, naj ostane, če ga ne bi klical prijatelj. Iz njunega pogovora sem razbrala, da ga je sobodajalec vrgel na cesto, pa nima kam iti. Zelo me je prizadelo, ko sem spoznala, da sem mu pomenila le izhod v sili.

Če bi imela koga, s katerim bi se lahko pogovarjala tako, kot se z vami, bi bilo vse drugače. Pa ga nimam. Doma pravijo, da jim delam sramoto, zato mi nenehno pridigajo, pomagajo pa ne. Sestra, s katero si delim sobo, študira in se z mojimi težavami niti noče obremenjevati. Jezi jo, ker ne naredim še tistih šestih izpitov, ki me ločijo od diplome. Sovražim se, ker vem, da sem premalo vztrajna.«

Vzeli sva si čas za drobnjakove štruklje na žup, šele potem, ob kavi, sva nadaljevali pogovor.

»Zgodb o moji 'veliki ljubezni' je nič koliko! Spoznala sva se, ko je bil še varnostnik v poslovni stavbi, kjer je bila tudi naša ordinacija. Nekoč je pridrvel po stopnicah, se ustavil ob meni, pa mi rekel, ali imam 50 evrov, da mu jih posodim. Dobil jih je le dvajset, ker več nisem imela. Mesec dni ga nisem videla, med zaposlenimi se je govorilo, da ima težave z delodajalcem. Potem pa je le pustil pri kolegici iz popoldanske izmene ovojnico z vrnjenim denarjem, vključno z obrestmi. Občasno sva se srečevala, šla na pivo, to pa je bilo vse. Nekoč me povabi, naj se grem z njim vozit, ker je kupil nov avto. Peljala sva se na Obalo, kjer sva si privoščila kosilo, ki sem ga jaz plačala. Beseda je dala besedo, sklenila sva, da se preseli k meni. Sestre takrat še ni bilo v Ljubljani. Bila sem prepričana, da je še zmeraj varnostnik, v resnici je bil brez službe. Malo je pil, malo je preprodajal mamila, malo so ga najeli za kakšne 'usluge', o katerih pa ni hotel govoriti. Nekoč je prišel domov popolnoma pijan. Ko sem ga videla, sem se razjezila in mu povedala, da lahko gre kam drugam, da pijancev ne maram. Z vso močjo me je odrinil, da sem se najprej udarila ob rob mize, potem sem padla čez stol, nakar sem pristala na tleh. Preden je odšel, me je še z vso močjo brcnil. Začela sem krvaveti. Po pravici povem, da nisem vedela, da sem bila noseča. Spet se je prikazal čez kakšen mesec, prinesel mi je šampanjec, miniaturno porcelanasto punčko in lončnico. Sploh mu nisem povedala, kaj se mi je zgodilo, tako da ni vedel, da sem splavila. Bila sem zelo osamljena, zato nisem imela nič proti, ker je ostal. Čez kakšen dan ali dva sta se vselila še dva njegova kolega. Vse noči so popivali, kartali, verjetno so se tudi zadevali. Posteljo sem imela za pregrado, v ušesa sem si vtaknila čepke. Le tako sem lahko zaspala, kajti zjutraj sem morala iti v službo. Zgodba z brcanjem se je ponovila za prvi maj. Nisem imela denarja, da bi kam šla, zato se je znesel nad menoj. Pretepel me je do neprepoznavnosti. Če ga ne bi eden od kolegov povlekel stran od mene, bi me še ubil. To je bila kaplja čez rop.

Ko sem se v bolnišnici zbudila iz nezavesti, mi je bilo zelo hudo. Spoznanje, da se mi dogajajo hude reči, ni bilo prijetno. Čeprav sem imela obilo znanja, na fakulteti so nam pri psihologiji veliko govorili tudi o ženskah, ki 'padajo po stopnicah', sem mižala pred resnico.

Minili so meseci, preden sem bila toliko sposobna, da sem začela razmišljati o vrnitvi v normalno življenje. Jeseni se je k meni priselila sestra, skupaj s starši smo sobo temeljito preuredili in zamenjali ključavnico. Mojega Dejana pa so prijavili na policiji.

Pri reševanju težav mi je veliko pomagala naša terapevtska pogovorna skupina. Z njihovo pomočjo sem se nekako otresla sramu, ki mi je tičal v kosteh. Hudo mi je bilo, ko sem spoznala, da so tudi druge ženske poiskale pomoč šele takrat, ko je bilo že skoraj prepozno.

Pred 14 dnevi je znova potrkal na vrata. Razum je končno premagal čustva, nisem ga spustila naprej. Je pa toliko časa silil vame z besedami, češ da se je poboljšal, da sem na koncu privolila, da greva na kavo. Njegova bližina je name delovala zelo razdiralno. Bil je kot mamilo, ki se mu nisem mogla upreti. Ne vem, kaj bi bilo, če me ne bi varoval sveti angel – moja sestra. Poklicala je policijo.

Zavedam se, da je edini način, da mu uidem, ta, da se preselim v tujino. Vprašanje je le, ali bom zbrala dovolj moči in to storila ...«