Ljudski v najbolj žlahtnem pomenu besede

Jakob Špicar se je rodil oktobra 1884 v Skočidolu v Zgornjem Rožu. Ker mu v domačih krajih na Koroškem po končani gimnaziji kot zavednemu Slovencu ni uspelo dobiti službe, se je na začetku tisočletja kot vodja podružnice radovljiške posojilnice zaposlil na Jesenicah, kjer se je takoj pridružil gledališkim navdušencem. Kot je v monografiji, ki so jo ob 140. obletnici Špicarjevega rojstva izdali v Knjižnici A. T. Linharta Radovljica, zapisal avtor Jure Sinobad, je prav na njegovo pobudo tamkajšnji sokolski oder kmalu prerasel v samostojno Gledališko društvo Jesenice.

Prav v tistem obdobju se je tudi lotil dramatizacije koroške ljudske povesti o Miklovi Zali, ki jo je ped tem po ustnem izročilu zapisal dr. Jakob Sket. In kot je znano, poudarja Sinobad, je Sketova Miklova Zala prav v Špicarjevi priredbi doživela na stotine uprizoritev na različnih odrih, v dvoranah in na prostem, doma in široma po svetu. »Predstava je postala nekakšno prepoznavno znamenje slovenstva, saj je lik Miklove Zale že pred gledališko uprizoritvijo veljal za simbol ljubezni in zvestobe do naroda, domovine in iskrene krščanske vere.«

Radovljica in Sokolski dom

Jakob Špicar je na Jesenicah, kjer se mu je pridružila tudi soproga Marica Špicar, deloval do začetka prve svetovne vojne. Po nekaj letih so ga premestili na mesto vodje radovljiške posojilnice, in ko so leta 1919 radovljiški Sokoli ustanovili gledališki odsek svojega društva, je takoj prevzel vodenje tamkajšnjega gledališča. Pri delu mu je bila v veliko oporo soproga, ki je odigrala vrsto vlog v njegovih igrah in poprijela za vsako delo tako v gledališču kot zunaj njega, lahko preberemo v monografiji.

Oktobra leta 1921 so v Radovljici odprli Sokolski dom; pri gradnji so sodelovali vsi člani društva, tudi ženske in otroci. »S predstavami, večjimi prireditvami, bifejem smo odplačevali dolg, obenem pa nabavljali telovadno orodje, kulise, garderobo in kar je bilo treba. Članstvo je ogromno delalo, tudi deca, kopali so temelj, nanosili vso opeko po uradnih urah, da so imeli drugi dan zidarji vse pripravljeno,« je v svoj dnevnik zapisala Marica Špicar. »Čebulj Danči, jaz s svojima majhnima dvema fantoma smo, kadar je prišel vagon opeke na postajo, šli takoj praznit, da ni bilo treba plačati ... imela sem precej odrte roke, dokler se nisem spomnila usnjenih rokavic ...«

Gledališčnik in dramatik

Gledališke predstave so bile v novem sokolskem domu praviloma na sporedu ob sobotah zvečer in ob nedeljah popoldne. »Sobote so bile namenjene domačinom, ob nedeljah pa so se v Radovljico pripeljali ljubitelji in poznavalci gledališča z vse Gorenjske pa tudi iz Ljubljane. Častni gostje zakoncev Špicar so bili mnogi ugledni literarni ustvarjalci, med njimi Pavel Golia, Fran Govekar in Oton Župančič.«

Špicarjevi so na Gorenjskem preživeli kar 35 let, do začetka druge svetovne vojne. V Radovljici so več kot dvajset let stanovali nad prostori posojilnice, v secesijski stavbi Čebelica, kjer ima danes svoje prostore upravna enota. V tem obdobju je Špicar napisal večino svojih dramskih del, vsaj 50 od skupno 83 samostojnih ljudskih del, dram, dramatizacij, mitično-alegoričnih ter mladinskih in otroških iger.

Zapuščina, hranjena na Gorenjskem in Koroškem

Na začetku druge svetovne vojne sta se Špicarja preselila v Ljubljano, kjer sta ostala tudi po koncu vojne, a sta se v Radovljico rada vračala. Leta 1970 je Jakob Špicar tam tudi umrl, soproga Marica se je poslovila slabi dve desetletji za njim, stara skoraj sto let.

Po Špicarjevi smrti je za njegovo literarno zapuščino skrbela vnukinja Mirjana Vevar; večino dokumentov je zaupala v varstvo Koroški osrednji knjižnici dr. Franceta Sušnika na Ravnah na Koroškem. Med tem gradivom sta tudi Špicarjev rokopis gledališke igre Radovljiška revolucija in rokopis libreta za opero Podvinska Anka. Rokopisa sta šest desetletij ležala skoraj nedotaknjena, v letih 2010 in 2014 pa so v radovljiški knjižnici izdali prepis obeh del s komentarji.

»Špicarjeva Radovljiška revolucija je najboljša igra o pomladi narodov 1848, čeprav žal ni bila nikoli uprizorjena, njegov Pogumni Tonček je še sedaj ena najboljših otroških iger, kar priznavajo tudi sodobni literarni zgodovinarji,« je poudaril Sinobad. Pred petimi leti je v počastitev prve uprizoritve na Jesenicah v samozaložbi Jureta Sinobada izšla še objava Špicarjeve dramatizacije Miklove Zale.

Največji in najbolj dragoceni del gradiva iz zapuščine Jakoba Špicarja danes hranijo v osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem, kjer je bibliotekarka Simona Šuler Pandev že leta 2006 pripravila odmevno razstavo o Špicarju. Del te razstave v septembru gosti knjižnica A. T. Linharta Radovljica, kjer so na ogled postavili tudi nekaj osebnih predmetov in knjižnega gradiva iz zapuščine zakoncev Špicar, ki jih je radovljiški knjižnici podarila Mirjana Vevar.

Dvorana Jakoba Špicarja

Predstavitev monografije pa so v radovljiški knjižnici izkoristili še za to, da so tamkajšnjo dvorano poimenovali po Jakobu Špicarju.

»Sokolski dom so pred nekaj leti podrli in na njegovem mestu danes stoji sodoben stanovanjski objekt. Stavba je lepa, a način, na katerega je šla v preteklosti iz rok v roke, ni najbolj higieničen. Ampak kaj hočemo, to je življenje in čas gre naprej. Jakob Špicar ima v Radovljici svojo ulico, od danes naprej pa tudi skromno dvoranico,« je ob odprtju dejal Jure Sinobad. »Zasluži si jo. Bil je človek, ki je v Radovljici postavil gledališče, ki je za dobro skupnosti tukaj neprekinjeno delovalo več kot dvajset let. Naš največji dramatik je bil že Linhart, a največji radovljiški gledališčnik je bil pa zagotovo Jakob Špicar.«