Lofotska zemlja je neizprosna

Aljoša Vodopivec se je na kuharsko pot podal precej po naključju. »Doma sem rad kdaj pripravil kakšno kosilo, imel sem veselje, to že, učil pa se za kuharja nisem,« o svojih kuharskih začetkih spregovori Aljoša. Novo naključje je hotelo, da je svoje znanje nadgrajeval v gostilni v Kranjski Gori. »Tam je bil kuhar Branko Horvat, ki je imel prste zraven pri oddaji Gostilna išče šefa. Veliko sem se naučil v tistih poletnih dveh, treh mesecih, ker je imel zares veliko znanja.« Pred petimi leti je začel delati v zdaj že nekdanji gostilni Sedmica v domači Gorenji vasi. »Ko so šli marca za en mesec za dopust, sem ta čas želel izkoristiti, mami pa je takrat ravno delala na Voglu, v kuhinji. Tam sta dogodke s pethodnimi meniji pripravljala Uroš Štefelin in Igor Jagodic. Štefelin je v Vili Podvin, ki jo je takrat vodil, potreboval kuharja. Po nekaj tednih preizkusa so me sprejeli medse. Lahko rečem, da je kuharsko name najbolj vplival Jon Zupan, ki je bil takrat vodja kuhinje v Vili Podvin. Takrat sem dobil ogromno znanja in sem začel drugače razmišljati glede kuhanja in vsega drugega,« pripoveduje Aljoša.

Vmes tudi zidaril

Že v Podvinu, pravi, je pridobil toliko samozavesti, da je že razmišljal o odhodu na Norveško. A prišla je korona, iskati delo v gostilni je bilo precej nesmiselno. Zato se je podal v zidarske vode in pri lokalnem Zidarstvu Božnar delal leto in pol. Ob tem pa je s prijateljem Janom Bašljem odprl Pajzl Burger, ki je bil v dveh poletnih sezonah v Gorenji vasi zelo priljubljena srečevalnica. Preden ga je pot zanesla na Lofote, je svoje kuharsko znanje uril in nadgrajeval v loški gostilni Pr' Pepet in v Trianglu v Gozdu - Martuljku. »Hotel sem širiti znanje glede kuhinje in kulinarike, a bi moral poleg dela še študirati. Ko se mi je zdelo, da sem padel v neko rutino, da ne morem kaj veliko novega ustvarjati, sem se odločil, da je dokončno napočil čas, da grem na Norveško.«

Odhod na Lofote

Na Norveško je odpotoval 29. aprila letos. Petmesečno zaposlitev je našel s pomočjo skupine na Facebooku. »Prijatelji, ki so pred leti že kuhali na Norveškem, so mi povedali, naj se na Facebooku včlanim skupino, v okviru katere na Lofotih iščejo kuharje. To sem res naredil, napisal, kdo sem, kaj bi rad delal. Dobil sem kar veliko odgovorov, a sem ponudbe iz različnih razlogov odklonil. Ko se je oglasila 46-letna Aimes, ki je napisala, da ima tudi svojo kmetijo z zelenjavo in živalmi – imela je škotsko govedo, pujse mangalice, drobnico in kasneje še kokoši – sem ta predlog sprejel. Iskal sem nekaj domačega, da gre s kmetije na krožnik, da veš, kaj imaš, da to z veseljem delaš in prodajaš,« je razlog, zakaj je sprejel ravno to možnost, opisal Aljoša.

A ni šlo vse po načrtih

Gostilna Aimes v Vikjordu na južnem delu Lofotov je imela kapaciteto za okrog petdeset ljudi. Tudi siceršnje navade Norvežanov, kot pove sogovornik, so drugačne kot pri Slovencih. »Tam so bolj varčni, ne hodijo toliko v gostilne. So pa tudi cene precej višje kot pri nas. Kjer je pivo 'poceni', stane denimo kakih osem evrov, sicer pa stane tudi 15 evrov in več.« A vendar so Lofoti znana destinacija za turiste, pa tudi domačini seveda radi kaj dobrega pojedo. »A priznam, da sem pričakoval, da bom imel urejeno kuhinjo, lepo, sodobno, da bom morda imel sodelavca, ki mi bo pomagal, da bom lahko delal tisto, kar znam, in to čim bolje … A ko sem prišel gor, niti štedilnik še ni deloval, čeprav mi je Aimes pred prihodom obljubljala, da bo. Je pa res, da je tam malce težko dobiti nov štedilnik ali kupiti žar, pojasni Aljoša. »Od šestih plinskih gorilnikov sta delovala dva, zraven sem imel še električno steklokeramično kuhalno ploščo, konvektomat in še majhno pečico. Prosil sem za žar, a ga ni bilo moč dobiti. A to ni bila šefičina krivda. Sicer imajo tehnične trgovine, a še zdaleč ni takšne izbire kot pri nas. Z letalom težko dostavljajo, saj so leti na Lofote krajevni in tja letijo le manjša letala. Kamioni pa morajo prevoziti dolgo pot, da pridejo do tja. Iz Osla je pot dolga 1500 kilometrov, to traja dolgo, pa tudi poceni ni. Zato sem malo improviziral,« se nasmehne.

»Naša kulinarika je dolgočasna«

Še ena predstava, ki se ni izkazala za čisto pravilno, je bila, da bo Aljoša na Lofotih kuhal zgolj norveške jedi. »Prišel sem tja s spoštovanjem do njihove kulture, želel sem pripravljati njihove jedi, tudi turisti, kot sem razmišljal, bi verjetno radi pokušali lokalne jedi. A kaj hitro sem ugotovil, da v gostilnah lokalne ponudbe nimajo, večinoma je moč dobiti pice in burgerje, pa še 'gazda' mi je rekel, da je njihova kulinarika dolgočasna,« pove. »Šefica mi je pripravila njihovo tradicionalno jed fårikål. To je neke vrste segedin z jagenjčkovimi kosti in malo mesa. Dobra jed, ampak je rekla: 'Oh, to mi pripravljamo samo za božič.' Potem je pripravila še neko drugo jed in dodala, da jo imajo samo ob koncih tedna. Skratka, vsako jed so povezali z nekim časovnim obdobjem, nobena ni bila takšna, ki jo imajo na krožniku vsakodnevno.«

Slovensko-norveške note

A Aljoša je potem kljub »dolgočasnosti« norveške kulinarike uspešno združeval slovenske kulinarične po­slastice, navdihnjene z norveškimi notami. »Pripravljal sem denimo kruhov cmok, cvetačo z lešniki ob ribjih jedeh, losos je izjemnega okusa, ribje omake, zelenjava z vrta.« Njihova jed, ki se jo je naučil narediti, je bila polenovka, trska. »Gre za posušeno ribo, ki jo namočijo za pet dni, da nastanejo fileji, ki jih popečeš na maslu. Zraven postrežejo grahov pire, zelenino kremo, slanino in korenček. Velikokrat sem pripravil pire krompir in polento,« nekaj jedi, ki jih je pripravljal, omeni Aljoša. »So pa domačini kar vedeli, da kuha Slovenec. Ko sem prišel iz kuhinje, so me ves čas hvalili,« se zasmeji. Na meni je uvrstil tudi polanc burger z govejo pleskavico, ocvirki, zeljem, rukolo in jajčno kremo, ki je bil zvezda Pajzl Burgerja v Gorenji vasi.

Neizprosna zemlja

»Ko sem si ogledoval tamkajšnjo pokrajino, me je prešinila misel, da je njihova ze­mlja neizprosna. Polno je kamenja, težko je imeti veliko njiv, saj so povsod skale in so njive lahko le na določenih območjih. Pri njih je zelo težko biti kmet. Mladi zapuščajo kmetije, ker v njih ne vidijo zaslužka, čeprav imajo radi to delo,« razlaga. »Sam sem skušal proste dneve zapolniti z delom na kmetiji. Krave smo morali poloviti, da smo jim nadeli ovratnice, ob koncu sezone smo šli v gore iskat ovce.« Aljošo je presenetil izjemno dober okus njihovega krompirja. »Bolj je kompakten in ni tako voden, kot je mnogokrat pri nas. Ko sem ga dal kuhat, sem nato skuhanega ocvrl. Bil je hrustljav, a sredica je bila zelo mehka, pa zanimiv okus, malce bolj sladek, prav tako je sladak okus imelo korenje. Sem govoril z enim od kmetov, ki mi je povedal, da krompir in korenje pri nizkih temperaturah bolj proizvajata sladkor.«

Sestrin obisk

Septembra ga je na Lofotih obiskala sestra Nastja. »Prišla je za štiri dni, žal ravno v slabo vreme. Prvi dan sva dobro izkoristila in šla Reinebringen, kjer do vrha vodi dva tisoč stopnic, potem smo šli s prijateljem iz Češke s kajaki po morju. Tudi v muzej Vikingov sva šla.« Poleti, ko je bilo več lepega vremena, se je, kot pove, tudi kopal. »Na severnem delu Lofotov je morje mrzlo kot Soča, kakih devet stopinj ima. Na južnem delu, kjer so hiše in restavracije, pa ima kakih 16 stopinj. Sicer pa tu ves čas piha kar močan veter, zato tu radi tudi deskajo na vodi,« še pove. Nekajkrat je videl tudi severni sij. Načrtuje, da se bo v te kraje še vrnil. »Ali bom šel kot turist ali kot kuhar, bom pa še videl. Rad bi še srečal ljudi, ki sem jih spoznal. Njim in sebi sem obljubil, da bom enkrat prišel tja pozimi za nekaj tednov – in so mi rekli, da sem vedno dobrodošel.«