Lokalno
Pogrešajo devetnajstletnega Marka Torkarja
Nekateri so prepričani, da je slovenščina jezik zaljubljencev. Simpatična trditev? Tako naj bi bilo, ker imamo dvojino.
Tako Slovenci. Svet misli drugače. Za največje ljubimce imajo Francoze in Italijane. Slovenec pa s ponosom zakliče: »Toda mi imamo dvojino!«
Izposodimo si pojasnilo strička Googla:
Sleherniku se ob tem vsiljuje vprašanje, ali je to sploh kaj posebnega? Dvojino pozna kar nekaj jezikov. Med modernimi jeziki ima dvojino arabščina. Antična grščina je prav tako poznala dvojino. Pred kratkim je dvojino uradno (ponovno) vpeljala islandščina.
V Evropi poleg slovenščine poznajo dvojino še lužiška srbščina (ki se govori v jugovzhodnem delu nekdanje Vzhodne Nemčije), bretonščina (severozahod Francije) in nekatera narečja litvanščine. Dvojino naj bi poznala tudi ukrajinščina, a le pri sklanjanju samostalnikov, ne pa tudi pri spreganju glagolov.
Pozorni smo lahko tudi na eno od »modernejših« posebnosti, ki jo lahko opazimo v slovenščini, to je v nazivu Slovenija, če ločeno preberemo samo poudarjene črke LOVE, kar naj bi nakazovalo na ljubezen …
Sicer pa v demokraciji vsak lahko misli (ne vem, kako je z govorjenjem) s svojo glavo.