V taborišču Dachau so po odhodu Nemcev dočakali osvoboditev tudi zaprti nekdanji vodilni slovenski komunisti. Ob koncu vojne naj bi se vnel v Sloveniji spor med temi in tistimi, ki so med vojno v gozdovih vodili partizansko vojsko in s tem tudi komunistično revolucijo. Prišlo je do razvpitih Dachauskih procesov, na katerih so preživelim dachauskim komunistom očitali, da so preživeli zato, ker naj bi sodelovali z nemškim Gestapom. Je bila kriva luna nagajiva ali pa boj za ljubi kruhek?
Nekaj obtoženih osvobojenih komunistov so obsodili na smrt, nekaj pa na dolgoletne zaporne kazni. V tem sojenju se je znašel tudi Lojze Colnar in »zaradi preživetja« zapora v Dachauu ponovno doživel še dve- ali triletni zapor. Danes si to morda težko razložimo.
Komunistična jugoslovanska politična oblast je po vojni, leta 1945, začela za doseganje svojih ciljev uporabljati različna sredstva, med drugim tudi zlorabo sodne veje oblasti. Praktično je prenehala delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno. Sodna veja oblasti je bila vse bolj podvržena političnim spletkam in manipulacijam oblasti, predvsem partije, ki je sodstvo izrabila za obračunavanje s svojimi (tudi namišljenimi) nasprotniki. Tak način delovanja politične oblasti je privedel do množičnih povojnih procesov. Dachauski procesi na Slovenskem so bili izvedeni v obdobju med letoma 1948 in 1949. Priprave na procese so se začele že prej, v letu 1946. Skupno je bilo izvedenih deset kazenskih sodnih procesov. Obtoženim osebam, to je nekdanjim taboriščnikom, je bil »namenjen sum«, da so bili agenti G. Pri procesih je šlo predvsem za obračun ekstremnih predstavnikov mlajše generacije.
Kasneje, predvsem v obdobju med letoma 1970 in 1976, se je zvrstilo vse več zahtev po sodni in politični rehabilitaciji obsojenih. Deseti kongres Zveze komunistov Slovenije je aprila 1986 »dokončno politično rehabilitiral obsojence dachauskih procesov«. Kako to zveni? Še zdaj včasih slišimo kakšnega posameznika, da »vse pa le ni bilo tako slabo …« Res je. Luna nagajiva se je vedno smejala …