Lokalno
Pogrešajo enajstletnega Aldina Mutapčića
Narodni park Kozara v severozahodni Bosni in Hercegovini so kot narodnega razglasili leta 1967. Gre za okoli 3520 hektarov. Cilj narodnega parka je bila zaščita kulturno-zgodovinskih in naravnih vrednosti planine Kozare. Tako je zapisano na spletu. Ni znano, ali je točno tako tudi v tem, kar sledi …
Spomladi leta 1942 je bila Kozara prizorišče strahotnega klanja. Že prej so (hrvaški) ustaši pobijali Srbe, (srbski) četniki pa Hrvate. Ljudje vseh narodnosti so se zatekali v gozdove in odpor proti pobijalcem je hitro rasel … Na Kozari so se vrstile še nemške ofenzive. Po pokolih je ostajalo veliko zapuščenih otrok, ki so tavali po gozdovih. Hrvaška oblast jih je pošiljala v različne kraje: Staro Gradiško ali Jasenovac, Sisek … Ker je zaradi početja z otroki izbruhnil mednarodni škandal, so jih hrvaški ustaši začeli premeščati. O dogajanju sta kot sodelavca hrvaškega Rdečega križa poročala Jana Koch in Lojze Colnar:
»V začetku septembra leta 1942 so nas obvestili, da vozijo ustaši v 'otroško sprejemališče' v Sisek transporte dojenčkov in da otroci v velikem številu umirajo. V 'šolski polikliniki', nekakšni stavbi, obdani z bodečo žico, pred katero je stala ustaška karavla, na stavbi pa je bila zastava Rdečega križa) je ležalo na golih tleh okoli 100 otrok v lastnem blatu in vodi. Zavlekli so se pod trohljive odeje, pod katerimi so se poskušali skrivati pred roji muh. Bili so pretežno majhni otroci in nekaj dojenčkov. Otroci pod cunjami so začutili, da je nekdo vstopil, vendar so se bali in niso pogledali izpod navlake. Večji so žalostno in nemočno zacvilili: 'Kruha ... prinesi vode,' medtem ko so ležali dojenčki nemočni in komaj zaznavno nekaj jecljali …«
Življenje partizanskih otrok s Kozare je bilo resnično grozno. Najverjetneje jim je psihično trpljenje vsaj toliko škodilo kot fizični napori, ki so jim bili izpostavljeni. Gre za dogodke, ki nikakor ne sodijo v Luno nagajivo?