Majhna dejanja za velike spremembe

Celovec – Mojco Prosen iz Škofje Loke smo januarja v enem tednu spoznali v dveh povsem različnih vlogah. V začetku tedna je kot dijakinja 4. letnika Višje šole za gospodarske poklice v za to delo primerni opravi stregla udeležencem konference za novinarje na šoli, nekaj dni kasneje pa je v Mohorjevi hiši v Celovcu na podelitvi Tišlerjeve nagrade prejela priznanje za prvo nagrado na govorniškem natečaju. Od leta 1989 naprej jo podeljujeta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza in z njo mlade spodbujajo k javnemu nastopanju, ki je pomembno za jezikovno kompetenco mlade generacije in njeno samozavest.

»Očitno imam talent za oboje: za delo v gostinstvu in v turizmu ter za pisanje in javno nastopanje. Slovenščina je med mojimi najljubšimi predmeti. Oboje je lahko moja prihodnost, čeprav se trenutno bolj navdušujem za prvo in na tem področju načrtujem nadaljevanje študija,« je povedala po prejemu nagrade za najboljši govorniški nastop.

Na zaključnem tekmovanju je komisijo navdušila s svojim razmišljanjem o škodljivosti pretirane uporabe telefonov in drugih tehničnih pomagal, zaradi katerih posameznik sploh ne opazi, kaj se dogaja okrog njega.

»Ali imamo v današnji družbi sploh še kakšne vrednote? Ali nam za vse postaja vseeno in smo si pomembni le mi sami in naš telefon, naš virtualni svet? Včasih je bilo samoumevno, da smo na avtobusu sedež odstopili starejšim in bolnim osebam. Sedaj pa vsak gleda le v svoj štirioglati pripomoček, telefon, zaslon in se dela, kot da nič ne vidi okoli sebe,« je povedala Mojca, ki ji je pri ubeseditvi njenih misli pomagala učiteljica Daniela Pečnik.

»Med tednom zaradi šolanja živim v Avstriji in domov v Slovenijo se vrnem le za konce tedna. Prva stvar, ko jo naredim doma, je, da se uležem v posteljo. V roke vzamem svoj telefon, tablico, računalnik … Samo zato, da se spet povežem z 'virtualnim svetom'. Kaj pa starši, moj brat? Vsi so veseli, da sem končno spet doma, jaz pa jih tako zlahka zamenjam za 'elektronsko škatlo'. Z mislimi sem odsotna … Konca tedna je konec in spet sem na poti v Avstrijo. Med vožnjo z vlakom pa se zavem, da nisem preživela časa s svojo družino, in premišljujem, zakaj sem jih zamenjala za telefon,« razmišlja Mojca Prosen. Spomni na misel sociologinje Sherry Turkle, ki je zapisala: »Tehnologija nas lahko poveže na razdalji, a nas hkrati oddalji v bližini!«

Tako ravnanje lahko spremenimo, pravi. Vse se da, če se hoče. Tudi vrednote lahko spremenimo. Pa če samo nekoga lepo pozdraviš, se mu nasmeješ, zaželiš lep dan. Lahko rečeš družini, da jo imaš rad, in z njo preživiš svoj prosti čas. Majhna dejanja so namreč tista, s katerimi se začnejo velike spremembe, razmišlja Mojca. Prav vsako dejanje ima lahko pozitiven učinek, učinek, ki postane dejanje, rutina. Samo začeti je treba. Tiha odločitev, glasen učinek.

»Dragi mladi, na nas svet stoji. Odložimo telefone in poglejmo okrog sebe. Toliko se dogaja. Na koncu niso pomembne stvari, ki jih imamo, ampak odnosi, ki jih gradimo,« sklene svoj govor Mojca Prosen. Tega načela se drži tudi sama. Socialna omrežja sicer uporablja. Povsem brez njih ne gre. Vendar do normalne, razumne meje.