Maškare

Poveljevala jim je velika maškara, oblečena v mamin »šlafrok«. Na obrazu je imela masko ženske, na glavi ruto, v rokah pa metlo. Po glasu sem prepoznala zastrašujočo maškaro, ki se je s svojo skupino zapodila v nas. Bil je Pristov Slavc, ki je vpil, da »mestne« nimamo kaj iskati v Predtrgu. Ni nas prepoznal. Predtrških maškar smo se pošteno prestrašili. Ucvrli smo jo po Beki navzdol in se skrili v drvarnico pri najinih starih starših. Ko smo ugotovili, da se predtrške maškare niso zapodile po klancu navzdol, smo veselo odhiteli domov. Nabrane krofe smo nato še ves teden namakali v črno kavo, ki smo ji rekli »proja«.

Naslednja leta ob pustu nismo več hodili po Radovljici, obiskovali smo samo domove v Kopališki in Gradnikovi ceste. Otroci svojega bivalnega okolja smo skrbno čuvali svoje območje in tega nenapisanega pravila smo se večinoma držali.

Tradicijo hoditi v maškare sem nadaljevala kot študentka in še potem, ko sem bila učiteljica. V maškare smo hodile zvečer po deseti uri. Skupino so sestavljale mamine prijateljice, njim sem se rada priključila. Ceste so na pustno soboto in pustni torek po deseti uri oživele. Hodile smo od gostilne do gostilne. Najprej smo vstopile v kavarno Triglav. Ponagajali smo tistim stalnim gostom, povečini so to bili moški, ki so vsak večer sloneli ob šanku ali pa gulili klop za mizo, puhali cigaretni dim in srkali šilček žganja. Med njimi je bil tudi naš ata. Paziti smo morale, da nas ni prepoznal, ker našega početja ni odobraval. Bil je zelo družaben in nas je gostil z litrčkom vina. Naša druga postojanka je bila gostilna Kunstelj. Tu so se nam priključile nekatere maškare, ki jih nismo prepoznale, čeprav so bile večinoma naše znanke. Včasih smo se v Radovljici vsi med seboj dobro poznali.

Pri Avguštinu je bilo več gostov. Vedno smo prisedle k tistim, ki smo jih poznale. Privoščile smo si lahko veliko »heca«, ker nas niso poznali. Nekoč me je neki moški zgrabil za zadnjico, pa ga je moja mama treščila z ogromno starinsko moško marelo po roki, da mu je bilo takoj žal njegove predrznosti. Jaz sem sitnežu zagrozila z lesenim nožem, »kuhar« pa ga je hotel mahniti s skoraj dva metra dolgo kuhalnico, na kateri so bile obešene ogromne žemlje. Da bi se izognile pretepu, smo jo ucvrle k Lectarju. Tam nismo našle nobenega znanca. S kuharjem na čelu smo »previzitirale« kuhinjo in odšle. Vso pot sem razmišljala, kdo bi lahko bil tisti srboriti kuhar, ki nas je spremljal po mestu od Kunsteljna dalje.

Od Lectarja smo se vračale h Kunsteljnu. Pred gostilno nas je srečal moški, ki je na vsak način hotel eno od tistih ogromnih žemelj. Kuhar je zanjo zahteval visoko ceno, kljub temu pa jo je na koncu prodal.

Naš pohod smo pol ure pred polnočjo zaključile v hotelu Grajski dvor, kjer je bil ples v maskah. Veselo smo se zavrtele ob poskočnih vižah, toda malo pred polnočjo smo se izmuznile iz hotela, da smo se izognile odkrivanju mask. Pri vseh teh dogodivščinah je bilo največ smeha, ko smo na poti domov ugotovile, kdo vse je sestavljal našo družbo. Tisti zanimivi kuhar brez zob z velikimi žemljami je bila gospa Anica, ki nas je presenetila vsako leto, ko je šla v maškare. Nikdar je nismo prepoznale.

Večina teh maminih prijateljic več ne živi, ohranili pa so se prijetni spomini.

Veselili sva se državnih praznikov

Predpraznično popoldne je bilo zame in za mojo dvojčico vedno veliko doživetje. Veseli sva bili, da sva lahko okrasili okna našega stanovanja, ki so bila obrnjena proti Kopališki ulici. Na okna spalnice, kopalnice in otroške sobe sva nalepili slovenske in jugoslovanske zastavice. Lepila nisva poznali. Iz moke sva naredili »pop« in z njim lepili na steklo zastavice. Na polico spalničnega okna sva ob mamini pomoči postavili sliko maršala Tita. Slika je bila v lepem pozlačenem okvirju. Na okensko polico v kopalnici pa smo postavili sliko brkatega moškega, ki ga je naš ata imenoval Stalin. Slika je bila manjša od Titove in je imela temnejši okvir. Dobro se spominjam, kako smo dobili okvirje za vse naše slike. Ko smo se vselili v novo stanovanje, je na steni velike dnevne sobe visela slika možakarja z brčicami v prekrasnem »zlatem« okvirju. Oče je sliko snel s stene in iz okvirja izrezal Hitlerjevo sliko, jo raztrgal na koščke in jih vrgel v zakurjen štedilnik. Marsikatero listino, na kateri je bil kljukasti križ, smo požgali. Za Stalinovo fotografijo smo uničili lepo grafiko sedečega dečka, ki si umiva noge. Sliko nosim globoko v spominu in v srcu me zbode, če pomislim, da smo morda uničili kako Dürerjevo risbo.