Janez Božič / Foto: Tina Dokl
Janez Božič / Foto: Tina Dokl
Med ostanki sestreljenega letala
Tik pred koncem druge svetovne vojne so Nemci v bližini Radovljice sestrelili ameriško izvidniško letalo. Janez Božič je bil takrat še ne desetleten fantič. Spomni se še, kako je s polja opazoval dim gorečega letala in kako so še mesece po vojni domačini hodili na mesto, kamor je strmoglavilo. Izvedel je tudi, kdo je bil mladi pilot, katerega življenje se je tisti dan končalo daleč stran od doma.
Radovljica – Janez Božič iz Predtrga v Radovljici aprila 1945 še ni bil star deset let. Dneve je preživljal med domačo kmetijo in polji, ki so jih Predtržani obdelovali tudi za tiste, ki so bili med vojno pregnani s svojih domačij.
Čeprav si ni predstavljal, kako prelomni so časi, v katerih živi, se danes čil in bister mož, star skoraj devetdeset let, še spominja, da je bilo v tistih dneh že čutiti, da se vojna vendarle končuje. »Videlo se je, da je nemška vojska v razsulu. Po vsem Predtrgu so bila nemška vojaška vozila, po vrtovih hiš, katerih stanovalce so Nemci izselili, so stali stari kamioni.«
Tistega 5. aprila sta šla s teto na polje v bližnjo Kofčarjevo dolino, opisuje dan, ko so Nemci nad Radovljico sestrelili eno zadnjih zavezniških letal na območju Jugoslavije v drugi svetovni vojni.
»Dopoldan je bilo, nekaj sva grabila, ko sem zaslišal, da je nad naju priletelo letalo, verjetno izvidniško. Le malo kasneje so na železniški most v Globokem odvrgli več bomb. Letalo se je naenkrat začelo vrteti, nato se je iz njega pokadilo,« se spominja.
»Hitela sva proti domu, ena od bomb je padla nad Predtrg. Nekaj streh je bilo razrahlanih, ena pa močneje poškodovana.«
Takrat ni vedel, kaj se je pripetilo, ampak otroška radovednost ga je kakšen teden, dva kasneje gnala pogledat, kaj se je zgodilo.
Ni bil edini, ki se je prebil do razbitin, v katerih je še bilo truplo mladega ameriškega pilota, njegov prsni koš je zoglenel. Našel jih je slab kilometer stran, pod današnjo gozdno učno potjo, tam, kjer Sava naredi velik ovinek in kjer je zdaj gramoznica Graben.
»Oblasti so mesto strmoglavljenja ogradile, a se nismo dali. Najprej smo želeli priti do kabine, da bi dobili pleksi steklo, iz katerega bi lahko izdelovali okraske, a je vse zgorelo. Nadejali smo se, da bi iz letalskih gum napravili frače, upali, da bomo dobili kakšne uporabne predmete, ki so bili last umrlega pilota, pa tudi ni bilo nič. Govorilo se je, da je Tonejčev, ki je živel najbližje, pri Fuksovi brvi, našel uro, pa ne vem, ali to drži ... Starejši fantje, ki so imeli žage in pile, so odžagali kose propelerja, da so prišli do aluminija ... Nekaj fantičev, ki smo skupaj pasli krave, nas je redno zahajalo tja dol. Gugali smo se na repu letala, do katerega smo se spuščali po vejah bližnjega drevja. Gotovo smo še več mesecev po koncu vojne brskali po ostankih,« se spominja.
Posmrtne ostanke pilota so pokopali najprej na mestu, kjer je strmoglavilo letalo, nato odkopali in ponovno pokopali v Srbiji, kasneje pa so jih prepeljali v ZDA, je izvedel kasneje.
Ko je bilo konec vojne, je šel Janez Božič v Ljubljano v šolo in na čase nemške okupacije je vedno manj mislil. Dokončal je tehnično šolo, se zaposlil, si ustvaril družino in sezidal hišo. Na strmoglavljeno letalo se je spet spomnil šele, ko je njegov sokrajan Janez Žerovc, ki ga od nekdaj zanima vojaška zgodovina, pred desetimi leti ob sedemdeseti obletnici o dogodku pripravil kratek dokumentarni film.
»Takrat me je začelo zanimati, kdo je bil mladi pilot, katerega življenje se je končalo v naših krajih, tako daleč od njegovega doma.« Začel je brskati po dokumentih, stopil v stik z ameriško ambasado, kjer so mu pomagali pri iskanju, in kmalu dobil izrezek iz časopisa, v katerem je bila objavljena osmrtnica, in fotografijo nagrobnega kamna, na katerem piše: Gerald G. Isbell, Kalifornija, 27. marec 1919 – 5. april 1945.
Pravi, da danes kot človek z bogatimi življenjskimi izkušnjami drugače gleda na tiste čase kot takrat, ko je bil mlad, kljub vojni razmeroma brezskrben fant. »Komaj 26-letni pilot je umrl daleč od doma. Želim si, da bi Radovljica temu fantu postavila eno majhno obeležje,« pove.
V letih, kar se skupaj z nekaterimi somišljeniki ukvarja z vojaško zgodovino, je ugotovil, da je bilo 5. aprila 1945 v bližini Radovljice sestreljeno vojaško letalo Lockheed P-38 Lightning. Ostanki so kar nekaj časa ležali raztreseni naokoli, domačini pa so mesto padca obiskovali še več mesecev.
Osemdeset let kasneje bodo v četrtek, 10. aprila, na pogovornem večeru v Linhartovi dvorani v Radovljici obudili spomin na ta dogodek in pilota, ki je v akciji izgubil življenje. Po projekciji kratkega filma Janeza Žerovca bo sledil voden pogovor z Janezom Božičem in poznavalci tovrstne tematike. Na ogled bo tudi nekaj originalnih delov letala.