Metulji na travnikih naše mladosti

V naših rastlinskih prikazih smo (kot neagronomi) že potožili, da na naših travnikih ni več mogoče najti različnih rastlinskih združb, ki smo jih ljubitelji narave pred desetletji še lahko občudovali. Danes so pač rožice s travnikov izginile, sicer jih pa kmetovalci v svojih plastičnih balah – ki pomenijo smrt slovenskih kozolcev – sploh ne potrebujejo. Tudi pesniki so bržkone v zadregi, saj ni nikjer več njihovih romantičnih »livad« in »trat«.

Kot sem že omenil, sodobna »travišča« ne ponujajo nobenega zavetja različnim travniškim metuljem, če morda izvzamemo kakšnega malega belina, ki ga je videti, kako se nekako izgubljeno spreletava nad brezcvetnimi površinami. Metulji seveda potrebujejo medičino za svojo prehrano, pa tudi hranilne rastline za svoje gosenice, to pa po navadi niso trave.

Naj v nekakšen spomin prikažem zgolj nekaj krilatih lepotcev, ki so skupaj z rožicami nekdaj krasili tako rekoč sleherni nižinski travnik: zorica, dnevni pavlinček, jadralec, gospica. Več dnevnikov lahko najdete, skupaj z nočnimi metulji, v piščevi knjigi: Metulji Slovenije (Državna založba Slovenije, d. d., Ljubljana 1992).

Zorica (Anthocharis cardamines) je prikupen, bolj droben metulj, ki se spreletava (se je spreletaval) po spomladanskih travnikih od morske obale do višine dva tisoč metrov. Samec ima krila na zunanji polovici izrazito oranžno obarvana, medtem ko je samica brez tega okrasja. Hranilne rastline za njihove modrozelene gosenice so različne križnice. Zorica že nekdaj ni bila prav pogosta.

Dnevni pavlinček (Inachis io) je bil njega dni kar pogost prebivalec običajnih travnikov. Posebno izrazita je njegova risba z nekakšnimi očesi, ki naj bi, po mnenju nekaterih biologov, lahko prevarala kakšen ptičji kljun. Zanimive so njegove črne gosenice, ki se kar masovno razvijejo na navadni pekoči koprivi.

Jadralec (Iphiclides podalirius) je eden naših najlepših, pa tudi največjih dnevnih metuljev, saj meri v dolžino več kot sedem centimetrov. Njegova so suha, z grmičevjem in redkim drevjem porasla zemljišča do nadmorske višine dva tisoč metrov, kjer ga je mogoče večkrat videti, kako jadra z navpičnimi zračnimi tokovi. Ker so marsikje že popolnoma posekali obmejne žive meje s črnim trnom, glogom ali divjo češnjo, ki so glavna hrana za njegove gosenice, je postal ta slikoviti dnevnik že zelo redek. Če imate na vrtu metulji grm, budlejo, ga boste bržkone še kdaj občudovali.

Gospica (Argynnis paphia) je srednje velik metulj, ki se blešči v medeni rumenorjavi barvi. Krila mu krasijo temnejše črte in pike. Za samca so značilne štiri vzdolžne črte na sprednjih parih kril (na sliki), ki so sestavljene iz posebnih žleznih luskic, pomembnih za svatovsko igro. Prebiva ob travnikih, na gozdnih robovih, še posebej pogosto ga najdemo na različnih kobulnicah. Njegove trnaste gosenice se preživljajo z raznimi vrstami vijolic, včasih tudi z robidami. Gosenice prezimijo.