Mi, mladi, in naše zgodbe

Karmen je bila dolgo prepričana, da je imela lepo otroštvo. Ob koncu osmega razreda se je odločila, da se vpiše na gimnazijo, četudi ni imela blestečih ocen.

»Kot bi bilo včeraj, se spominjam obiska pri šolski psihologinji. Najprej me je skušala pregovoriti, ko pa je videla, da ji ne bo uspelo, me je vprašala, zakaj sem tako trmasta in je ne ubogam. Takrat pa je zletelo iz mene: 'Psihologijo hočem študirati zato, da bom razumela deda, ki me je, medtem ko je na stranišču sedel zaradi velike potrebe, posadil na kolena, da sem, tudi sama sem bila brez hlačk, vonjala smrad, ki je prihajal iz školjke.' Tega nisem povedala niti staršem. Psihologinja me je čudno pogledala, potem pa vprašala, ali mi je ded tudi kaj naredil. Ko sem zanikala, me je vidno olajšana potolažila, da to po njenem pač ni bilo nič takšnega in naj pozabim.

Pa nisem pozabila, nisem mogla! Vonj po človeških iztrebkih mi je še danes zelo nagnusen. Psihologije sicer nisem študirala, ker me je pritegnila zgodovina. Sem se pa pogovarjala z različnimi strokovnjaki tudi v Bruslju, kjer sem nekaj let živela in kjer sem spoznala Bogdano, ki vam je prav tako povedala svojo zgodbo. Razložili so mi, da je ded po vsej verjetnosti sodil med ljudi z narcističnimi ali sadističnimi potezami, ki podzavestno uživajo v tem, da nekoga, še posebno nemočnega otroka, prisilijo v nekaj nagnusnega in ponižujočega. Iz naključnih pogovorov, ki sem jih imela z mamo, pa sem izvedela, da je tudi njo in teto vzgajal na precej trd način, a sta se tolažili, da je bilo tako zato, ker so bili takrat pač 'takšni časi'.

Od študija psihologije me je dokončno odvrnila zgodba, ki mi jo je zaupala dobra prijateljica. Izhajala je iz evangeličanske belgijske družine. Njena mama je bila zelo stroga vernica, hčerko (sinov nikoli) pa je kaznovala za vsako malenkost. Klečati je morala ne nekakšnem železnem tnalu z zaobljenimi izboklinami, ki se v meso sicer niso zarile, so ji pa po skoraj petnajstih letih mučenja dodobra poškodovali kolenske vezi. Klečanje je trajalo po več ur, lahko tudi vso noč. Mama pa je medtem brala za mizo, kadila, reševala križanke. Ko sem začela razmišljati, da bi se morala s takšnimi izrojenimi sadisti poklicno ukvarjati, me je vse minilo. Naj še to povem, da je deda doletela karma, saj je umrl v lastnih iztrebkih.

Zelo mi je pomagalo, da so moji učitelji dedova dejanja poimenovali z zelo konkretnimi, morda celo precej grobimi besedami. Žal ne bom nikoli izvedela, kaj je počel z babico, saj o njuni intimi ni nikoli spregovorila. Moralo pa je biti vse sorte, saj je šele potem, ko je umrl, spala ob ugasnjeni luči.

Svoje travme sem na srečo predelala, z njimi se ne obremenjujem več, vi ste po dolgem času prva izjema, pred katero sem se razgovorila.

Tudi fantu nisem razlagala, saj dvomim, da bi me, četudi je zdravnik, razumel. Že od prvega dne, ko sva se srečala v Poreču, je prepričan, da sem videti kot nekdo, ki zna uživati v življenju. Edini kratek stik sva imela, ko smo dali babico v dom za starejše, meni pa so starši ponudili njeno stanovanje. Seveda sem ga zavrnila, saj me je nanj vezalo preveč 'umazanih' spominov. Nace (fant) tega ni mogel razumeti, še danes mi ta korak kdaj pa kdaj očita. Stanovanje je bratranec, ki tudi živi v tujini, prodal za skoraj milijon evrov.

Imela sem srečo, da sem se odločila za študij zgodovine. Po diplomi sem naredila še precej zahtevne izpite za turistično vodičko. Samostojno pot sem začela malo pred kovidom, danes potujem praktično po vsem svetu. Vmes se zgodijo trenutki, ko moram svojim popotnikom razlagati samoumevnosti. Na primer to, zakaj trenutno ne moremo obiskati Kube. Preden jih peljem v Indijo ali Mehiko, imamo krizni sestanek, na katerem jih seznanim, kaj tam lahko jedo in kako previdni morajo biti, kakšno vodo lahko pijejo. Ozaveščanje je pogosto naporno, saj so ljudje na splošno navajeni, da je povsod po svetu tako, kot je pri njih doma.

Ko bom malo starejša, haha, ko si bova z Nacetom omislila otroke, se bom lotila pisanja knjige. Potovanja so, zlasti z manjšimi skupinami, kot nekakšna potujoča spovednica. Ljudje se spoprijateljijo in si zaupajo najbolj neverjetne zgodbe, ki so, to moram priznati, tudi zame zelo zdravilne. Ob njih spoznavam, kako omembe nevredne so bile moje otroške izkušnje z dedom! Spominjam se neke poročene gospe, ki se je po hudih notranjih bitkah odločila, da si poišče uteho na samozdravilni romarski poti v Santiagu de Compostela​. Že kmalu na začetku je srečala moškega, s katerim sta potem hodila skupaj. Čez dan sta meditirala in molila, ponoči sta se 'imela rada'. Ker sta živela na različnih koncih sveta, sta vedela, da nimata skupne prihodnosti. Razšla sta se sicer v solzah, a z zavestjo, da sta drug drugemu največ dala prav s skrivnostmi, ki so ju družile skoraj mesec dni.

Pri svojem fantu najbolj cenim to, da od mene ne zahteva, da z njim delim čisto vse, kar se mi mota po glavi. Zadovoljen je že s tem, da sem precej 'nenavadna', da ga imam rada in da si, podobno kot on, želim imeti vsaj tri otroke.

V primerjavi z njegovimi starši, ki so precej tradicionalni, sva zelo drugačna. On tudi po petnajst ur na dan tiči v bolnišnici, kjer je anesteziolog. Največkrat je prisoten pri presaditvah jeter, pljuč ali srca, pokličejo ga k srčnim operacijam pri otrocih. Ko se vrnem domov, že po njegovi drži telesa vidim, kakšen dan ima za seboj. Včasih potem ne počneva drugega, kot da se mi uleže na kolena in ga pomirjajoče božam. Vmes tudi sama zaspim, a mi že njegova bližina prinese veliko notranjega miru.«