Michel de Montaigne: Eseji

»Ženske so si same krive, ko nas sprejemajo s temi kujavimi, prepirljivimi in izmuzljivimi obrazi, da nam uplahne ogenj, še preden ga vnamejo. Pitagorova snaha je govorila, da naj ženska, ko gre z moškim v posteljo, sleče sramežljivost s srajčko vred in si jo nadene spet s spodnjim krilom. Napadalčevo srce, izpostavljeno najrazličnejšim klicem pod orožje, postane hitro malodušno: in ima slabo popotnico, komur je domišljija že enkrat zagodla sramoto (in zagode jo najrajši ob teh prvih srečanjih, ki so najbolj vroča in viharna, in ker te ob prvi intimnosti najbolj skrbi, da ti ne bi spodletelo): dogodek zapusti v človeku vročičnost in jezo, ki še kar spremlja nadaljnje priložnosti. Poročenim, ki je ves čas samo njihov, se nima kam muditi in ni jim treba stopiti v akcijo, če niso pripravljeni. In še zmeraj je bolje, da ti neslavno spodleti pri burnem in vročičnem krstu zakonske postelje, pa da počakaš na primernejšo in manj razburljivo priložnost, kakor da pestuješ večno nesrečo, ker si se zmedel in obupal ob prvem neuspehu. Pred dejanskim prevzemom vajeti naj se trpin narahlo preizkusi in pokaže pripravljenost v občasnih naskokih, predvsem pa brez ihte in trdovratnega dokazovanja samozavesti. Tisti, ki se zavedajo, da je njihov ud ubogljive narave, naj samo poskrbijo, da s protinapadom ukanijo domišljijo. Upravičeno ugotavljajo neubogljivo samopašnost tega uda, ki se tako nadležno petelini, kadar nimamo z njim kaj početi, in ki tako nadležno zataji, ko bi ga najbolj potrebovali, ko tako gospodovalno spodbija veljavo naše volje pa tako oholo in zadrto zavrača prošnje našega duha in naših rok. Če bi me vendarle v pravdi, ko ga obtožujejo nepokorščine in kopičijo dokaze v prid njegove obsodbe, najel za zagovornika, bi nemara osumil še kakšne druge naše organe, njegove tovariše, češ da mu poskušajo iz nevoščljivosti spričo pomembnosti in užitkov njegove rabote obesiti na vrat hudobno obtožbo in zarotniško nahujskati ves svet zoper njega: in to, da je edini krivec skupnega greha. Zakaj dajem vam v razmislek, ali obstaja en sam organ našega telesa, ki ne odpove marsikdaj poslušnosti naši volji in nam je marsikdaj ne zagode naši volji v brk!« (Eseji I, str. 147–148)

O velikem podvigu, v katerem smo dobili celotne Montaignove Eseje v slovenskem prevodu, smo poročali že v Snovanjih. To pot še enkrat povabimo k branju tega dela. Gornji odlomek je iz eseja z naslovom O moči domišljije, govori pa o (ne)poslušnosti najznamenitejšega uda moškega telesa …