Mir in vojna

»Tako rekoč vedno, ko sem kot novinar ali avtor knjig gostoval na srednjih šolah in fakultetah, mi je kdo na koncu pogovora ali predavanja postavil morda najtežje vprašanje, ki (mi) ga je mogoče postaviti: Kaj lahko storimo, da se bo kaj spremenilo? Kaj lahko storim jaz, da bo svet boljši oziroma vsaj malo manj slab? Ob številnih terenskih izkušnjah, stalnem učenju in refleksiji na ta vprašanja nimam pravice ne imeti odgovora. Novinarji smo navajeni postavljati vprašanja. To je – razen seveda v totalitarnih režimih – najlažje delo na svetu. V nogometu bi se temu reklo alibi igra. Tudi na novinarskih fakultetah in šolah po vsem svetu bodoče novinarje učijo le o postavljanju vprašanj. Vprašanja naj bi bila bistveno orodje našega dela. S tem se ne strinjam. Hočem reči: če po dvaintridesetih letih novinarskega dela nimam odgovorov, sem svoje delo v tem času slabo opravil. Ali pa sem deloval le kot robot. Nekdo, ki sicer vestno beleži svetovna in domača dogajanja in o njih objektivno, nepristransko poroča. To lahko danes počnejo orodja umetne inteligence. Pojutrišnjem pa bodo to morda počela le še orodja umetne inteligence. Novinarstvo, ki zahteva stalno učenje o tako rekoč vsem, stalen dvom in predvsem stalno preizpraševanje samega sebe, je bilo zame od nekdaj nekaj povsem drugega – aktiven, angažiran poseg v družbo. Ena najvišjih oblik aktivnega državljanstva, ki je vedno na strani šibkejšega in tistega, ki v hierarhičnem hrupu težje (ali pa sploh ne) pride do svojega glasu. Absolutni privilegij. Zato je nujno, da poznam(o) čim več odgovorov in da se ne skrivamo za skoraj vedno lažno skromnostjo, še enim vrhunskim alibijem za pomanjkanje znanja, poguma in nezmožnost prevzemanja odgovornosti. Da, odgovornosti. In nikakor ni naključje, da se v odgovornosti skriva – odgovor …« (str. 175–177)

Gornji odlomek je iz zaključka te čisto nove knjige novinarja in publicista Boštjana Videmška (1975), ki je najvidnejši in najboljši slovenski poročevalec z »izvorov ključnih kriz našega časa«. Že iz kazala se vidi, da je bil povsod tam, kjer je bilo najbolj vroče: v Iraku, Afganistanu, spremljal je afriške vojne in arabsko pomlad, konflikt med Izraelci in Palestinci, med Ukrajino in Rusijo … Poročal pa je tudi s »ključne fronte« podnebnih sprememb. Na tej (in na vseh drugih) pa lahko zmagamo le, če bomo vsi ravnali bolj odgovorno. Za zdaj je na svetu še več miru kot vojne, a vse bolj kaže, da bi se lahko obrnilo tudi drugače: da bi bilo vojne več kot miru. V tej knjigi vidimo, kako je v deželah, kjer so mir za dolgo izgubili.