Moč besede večja od moči orožja

Če Homer ne bi napisal Iliade, za trojansko vojno sploh ne bi vedeli, ali pa bi bila deležna le skromnejših besednih zaznamkov. Homer pa svojega epa ne bi mogel napisati, če ne bi o trojanski vojni prepevali že potujoči ljudski pevci. Dolga leta vojne, med katero je prevladovala govorica orožja, bi se pozabila, če se o njih ne bi besedovalo. Pozabila bi se strahopetna in tudi pogumna dejanja bojevnikov, napačne in genialne poteze vojskovodij, celo za zvijačo s trojanskim konjem bi komaj vedeli ali pa morda sploh ne. Ljudski pevci in Homerjeva genialnost so poskrbeli, da je nastalo prvo veliko delo evropske književnosti in po Iliadi še njeno nadaljevanje v Odiseji. Beseda je ohranila spomin na vojno in na moč orožja, ne obratno.

Zdaj pa preskočimo nekaj tisočletij in si poglejmo, kako se to nasprotje izraža v aktualnem dogajanju. Priča smo izraziti premoči ameriškega in izraelskega orožja nad iranskim. Trump je Irancem, ki se mu drznejo upirati, zagrozil, da bo uničil njihovo civilizacijo in jih povrnil tja, kamor po njegovem sodijo – v kameno dobro. Naš slovar pravi, da je civilizacija »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, zlasti glede na znanstveni in tehnični napredek«; da je »posebna oblika duhovnega, materialnega in socialnega življenja kakega naroda ali skupine narodov« (Fran). Trump pozablja, da je bila v Iranu oziroma Perziji civilizacija že takrat, ko je bila njegova »Maga« (»make America great again«) dejansko še v kameni dobi. Res je tudi, da iranskih voditeljev in vojskovodij ni mogoče prepričati o opustitvi jedrskih ambicij z močjo besede, saj tudi oni razumejo le govorico in moč orožja. A način, kako iransko suverenost izničujeta Trump in Netanjahu, je obsodila večina civiliziranega sveta. Ta je prepričana, da je treba tovrstne spore najprej reševati s pogovori in diplomacijo, torej z močjo besede.

Tako je prepričan tudi papež Leon XIV. »Božje srce trgajo vojne, nasilje, krivice in laži. Toda srce našega očeta ni z zlobnimi, nasilneži, ošabnimi – božje srce je s ponižnimi in skromnimi, z njimi širi svoje kraljestvo ljubezni in miru, dan za dnem.« Tako je govoril v kraju (nekoč Hipon, zdaj Anaba), kjer je v pozni antiki deloval sveti Avguštin. »Zlobni, nasilni, ošabni« – kdo ne bi v teh oznakah prepoznal imenovanih voditeljev. Ameriški predsednik je papeža že pred njegovo potjo v Afriko kritiziral. Izjavil je, da je papež Leon »šibek glede kriminala in katastrofalen v zunanji politiki«. »In ne želim si papeža, ki kritizira predsednika ZDA.« In še: »Če ne bi bil jaz v Beli hiši, Leon ne bi bil v Vatikanu.« Papežu je sporočil, da mora »uporabiti zdravo pamet« in se »osredotočiti na to, da bo velik papež, ne pa politik«. Na kar mu je papež v letalu, ki je letelo v Alžirijo, odgovoril: »Nisem politik. Niti najmanjše namere nimam, da bi se z njim (Trumpom) spuščal v debate. Sporočilo je ves čas enako – spodbujati mir … Vse ljudi pozivam, naj gradijo mostove za mir in spravo ter iščejo načine, kako se izogniti vojni.« »Dovolj je bilo čaščenja samega sebe in denarja! Dovolj je razkazovanja moči! Dovolj je vojne!« Na papeževo stran se je nato postavil še nadškof Paul S. Coakley, predsednik ameriške Konference katoliških škofov: »Papež Leon XIV. ni njegov /Trumpov/ nasprotnik, prav tako ni politik. Je Kristusov namestnik, ki govori resnico evangelija in skrbi za duše …« (Vir: več člankov na MMC RTV SLO) In še veliko izjav, hudih in pomirjevalnih, ki so bile izrečene, bi lahko povzeli, a naj navedene zadostujejo. Iz povzetka besednega spoprijema med predsednikom in papežem, ki sta oba Američana, je razvidno, da se papež »bojuje« z močjo besede, predsednik pa uporablja predvsem govorico orožja, njegove besede, ki jih zmedeno in neodgovorno spreminja iz dneva v dan, pa so drugotnega pomena. Kdo bi ga sploh še poslušal, če ne bi imel moči, če ne bi uporabljal moči orožja …

»Papež? Koliko divizij pa ima?« To vprašanje naj bi v nekem drugem času in kontekstu postavil Stalin. A prav njemu pripisujejo tudi to izjavo: »Ideje so močnejše od orožja. In če ne dovolimo, da bi naši sovražniki imeli orožje, zakaj bi jim pustili, da imajo ideje.« V svobodnem svetu, ki ga moramo ubraniti, pa gre prav za to: da si tisti, ki nimamo orožja, ne pustimo vzeti idej. Na teh straneh, ki so v našem časopisu namenjene kulturi in umetnosti, se sprašujemo, kaj lahko z izbranimi besedami in drugimi oblikami umetniškega izražanja naredimo vsi drugi ljudje, zlasti tista večina, ki ni na oblasti in ni podprta z močjo orožja. Tisti, ki pišemo za časopise in knjige in jih še beremo; tisti, ki še hodimo na koncerte, v kino in gledališča; tisti, ki hodimo na razstave v umetniške galerije ali pa tudi sami slikamo, kiparimo, fotografiramo; tisti, ki si prizadevamo za ohranjanje kulturne dediščine in obiskujemo muzeje in arhive … In vsi drugi, vsak na svojem delovnem in zasebnem poligonu. Se je smiselno upirati nasilnežem? Morda ni smiselno, je pa nujno. Mnogim mogočnikom tega sveta gre ravno za to, da bi nas utišali, nas razorožili tudi duhovno, nam vzeli glavno orožje, ki ga še imamo – moč besede. In zato si te ne pustimo vzeti.