Moj oče

Naš oče, Stane Bertoncelj – Stašo, je bil rojen 1. maja 1912 v Ljubnem na Gorenjskem. Tu je obiskoval osnovno šolo.

Njegov oče je bil čevljar. Po končani šoli je odšel v Novo mesto in se pri pečarskem mojstru Klemenčiču izučil za pečarja. Nekaj let je delal kot pomočnik.

Zaradi pomanjkanja dela se je leta 1935 zaposlil v železarni na Jesenicah. Poročil se je z Radovljičanko Marijo Jurkovič in se preselil v Radovljico. Leta 1939 je odprl samostojno pečarsko obrt. Opravil je mojstrski izpit in zaposlil pomočnika.

Po razsulu stare jugoslovanske vojske leta 1941 je bil v vojnem ujetništvu v Nemčiji, od koder se je vrnil domov leta 1942 in se povezal s partizani Jelovške čete Cankarjevega bataljona. Vključil se je v Osvobodilno fronto in ustanovil skupaj z ženo predtrško skupino OF, ki je delovala od julija 1942 do 16. junija 1943, ko sta se morala umakniti v partizane. Ko se je 12. avgusta 1943 formirala Prešernova brigada, sta bila dodeljena v njen sestav. V žirovski hajki so ga ujeli Nemci, vendar jim je pobegnil na mostu čez Poljanščico in se vrnil v brigado. Udeležil se je bojnega pohoda na Dolenjsko in sodeloval v bojih na Turjaku.

Po vrnitvi brigade na Jelovico je bil imenovan za minerja voda Ratitovec.

Čez zimo 1944 je bil premeščen v čevljarsko delavnico gorenjskega vojnega področja Mačkovina v Brezoviškem gozdu pri Kropi. Leta 1945 sta oče in mama odšla z brigado v sklopu 9. korpusa na Primorsko in sodelovala pri osvobajanju Gorice. Po umiku iz Gorice se je brigada zadrževala v Vipavi. Sredi maja se je oče skupaj z mojo mamo vrnil domov.

Bil je poročnik v JLA. Z Jesenic je bil premeščen na vojni okraj Prelog pri Čakovcu na Hrvaškem. Pričakoval je, da bo dobil višji vojaški čin, a je bil zaradi nam nepojasnjenih razlogov obsojen pred vojaškim sodiščem na šest let zapora, ki ga je odslužil v Sremski Mitrovici in Slavonski Požegi.

Po vrnitvi domov leta 1954 je ponovno odprl pečarsko obrt. Nekaj let je bil predsednik mestne organizacije Zveze borcev. Umrl je leta 1966 v Radovljici.