Moj oče s prsti v marmeladi

Kadar obiščem kakšen dom za starejše, se pogosto zgodi, da potem »ne znam« domov, saj takšnih, ki bi mi radi povedali svojo zgodbo, tam ne manjka. Med njimi je bil tudi Frančišek z zelo zanimivo življenjsko zgodbo.

»Naš ata Rogel, kot smo ga imenovali, nikoli ni bil zaposlen, pa tudi v šolo je komaj kaj hodil – ravno toliko, da se je znal podpisati. A z rokami je bil izjemno spreten! Ni bilo ključavnice, ki je ne bi v nekaj minutah odprl z 'glavničkom', posebnim pripomočkom, narejenim prav za tovrstno delo. V trenutku je bil v hiši, neslišno se je smukal iz enega prostora v drugega. Ljudje, ki so ali sedeli pri večerji ali sladko spali, ga niso niti slišali. Hišo, v katero je potem vdrl, si je najprej nekaj časa ogledoval. Ugotoviti je moral, kako so razporejeni prostori. Že iz izkušenj je vedel, kje ljudje najraje hranijo dragocenosti. Redkokdaj se je zmotil. Kadar je videl v kotu spalnice 'batovce', je točno vedel, da je v njem ključ od omare, kjer so hranili denar ali zlatnino. V starejših hišah so dragocenosti skrivali pod ohlapnimi deskami v tleh ali v skritih prostorih pod preprogami. Gospodinje so imele svoja skrivališča v loncih v kuhinji, celo v posodi za moko ali sladkor je oče našel skrite dragocenosti. Nekoč so imele hiše v stenah posebne vdolbine, ki so jih zakrivale nabožne ali umetniške slike. Večinoma so bile tam skrite zaloge žganja, lahko pa tudi denar. Starejši so zašili dragocenosti v podloge oblek, plaščev ali celo v stare odeje, ki so bile zložene v omari. Tudi zidanice so bile prave zlate jame. Tam so skrivali predvsem orožje, s katerim so 'raubšicali' divje zajce in srnjad. V neki skrinji je nekoč našel celo okostje novorojenčka, ki je bilo zavito v žakljevino. Kadar je oče zagledal na okenski polici več molitvenikov, je vedel, da so vsaj v enem od njih zloženi bankovci. Če ti ne, pa kakšna stara ljubezenska pisma, ki so jih k sentimentalnosti nagnjene ženske skrbno čuvale pred nezaželenimi pogledi.

Na kmetijah so dragocenosti skrivali v hlevu, med slamo, v orodju ali celo v stenah gospodarskih poslopij, saj so bila ta mesta manj privlačna za tatove.

Imel pa je oče nek zelo poseben kodeks, ki ga ni kršil, pa če je bilo še tako hudo. Četudi je pogosto prinašal okoli svoje 'delovne tovariše', je bil do miličnikov zelo prijazen. Prav tako se zlepa ni razjezil, razen v primeru, ko ga je kdo, ki je vedel, s čim se ukvarja, izdal miličnikom. Pri kosilu je že po juhi odložil žlico in si začel gristi ustnice. Takoj smo vedeli, koliko je ura. Mama nas je otroke občasno napodila na dvorišče, tako da je 'batine', s katerimi oče ni 'šparal', kadar ga je razganjal bes, potem 'pokasirala' sama. A se je zelo hitro tudi pohladil. Kadar je prišel iz aresta, je mamo peljal v gostilno na 'dva deci', privoščila sta si tudi golaž, v katerega je zlil deciliter terana. Če se prav spomnim, je najdlje 'sedel' dve leti in pol. V tistem času si je mama pogosto omislila drugega, hkrati pa je očeta vdano in redno obiskovala v zaporu.

Bila pa je zelo delavna ženska. Skrbela je za družino, uradno je bila edina, ki jo je preživljala. Včasih jo je oče vzel s seboj, saj je znala zelo spretno (bolj kot on) voziti motor. Oblačila se je tako, da tujec ni vedel, ali ima pred seboj moškega ali žensko. Bila je tudi odlična kuharica, vabili so jo na poroke in sedmine, kjer je povabljene razvajala s svojo kuharijo. Če je ljudem kdaj kaj zmanjkalo, kadar je bila kje blizu, se niso preveč vznemirjali.

Nekoč je očetu pomagala, ko je vdrl v eno od vil v bližini železnice v Ljubljani. Pes, ki se je potuhnil in sploh ni lajal, ko sta se znašla na dvorišču, se je strgal z verige in planil na mamo. Pošteno jo je ogrizel, tako da je morala poiskati zdravniško pomoč. Od takrat naprej je imel oče zmeraj v žepu pol klobase. V jesenskem času sta v svoje 'posle' vpregla tudi nas, otroke. Kot družina smo se 'specializirali' na njive, kjer je rasel krompir. Ne da bi za ozimnico zapravili en sam dinar, smo z jabolki napolnili tudi police v kleti. Na podoben način smo prišli do pujskov in tudi kokoši. Z bratom sva na poti iz šole po kurnikih nabirala jajca.

Nekoč sta na moped posadila tudi mene, da bi jima pri nočnem delu pomagal. 'Tako gibčen si, ravno pravšnji!' me je pohvalil oče. Kmetija v Sostrem je bila zelo velika. Kure in zajci so bili, seveda, lepo pod ključem. Oče mi je dal 'ravbarsko', splezal sem čez ograjo, stlačil tri zajce v žakelj in ga vrgel očetu. Takrat pa so me miličniki, ki so se skrivali v grmovju, obsvetili z baterijami. Oče in mama sta izginila v temi, mene pa sta pustila samega na milost in nemilost. O, kako so mi navili ušesa! Potem me je eden od njih začel brcati. Kričal je name, da si bom zapomnil, kdaj sem kradel poštenim ljudem.

Čez kakšni dve leti oče spet ni imel sreče. Zalotil ga je lastnik, ga grdo udaril in vpil nanj: 'Cigan prekleti!' Prespal je v pridržanju, dobil od miličnikov nekaj brc, a zjutraj je preiskovalni sodnik odredil, da njegovo dejanje ni bilo družbeno nevarno. Povrniti je moral škodo in plačati kazen. V zahvalo je sodniku prinesel srno, ki jo je doma že sam razkosal. Pa sta bila bot!

Ko sem končal osemletko, se je zgodilo nekaj, kar bi starše kmalu spravilo v prezgodnji grob. Odločil sem se, da se izučim za miličnika. 'To ali pa se zaposlim v JLA!' sem trmaril.«

(Konec prihodnjič)