Moja mama

Naša mama je bila drugorojeni otrok. Imela je starejšega brata Mirka, za njo sta se rodila še brata Miha in Francl ter sestra Rezka. Osnovno šolo je obiskovala v Radovljici. Štirinajstletna se je zaposlila v pletiljstvu Vurnik, nato pa v tekstilni tovarni v Kranju. Že kot mlado dekle je občutila socialne krivice tedanje države in bila aktivna v stavki tekstilnih delavk.

Po poroki leta 1937 sta z očetom živela v najemniškem stanovanju v Predtrgu. Leta 1939 sta dobila stanovanje v radovljiški graščini, kjer je mama do najinega rojstva delala kot hišnica. Po okupaciji sta se z očetom morala preseliti, ker je prostore v graščini zasedla nemška oblast. Našla je najemniško stanovanje pri Žgajnarjevi mami v Predtrgu.

Še pred očetovo vrnitvijo iz vojnega ujetništva je imela zveze s partizani. Sodelovala je s prvoborcem Štrukljevim Jožem. Odbor Osvobodilne fronte v Žgajnarjevi hiši je uspešno deloval. Po odhodu v partizane skupno z najinim očetom se je borila kot borka Prešernove brigade. Opravljala je različne naloge, med katerimi je bila najtežja tista, ko je kot bolničarka oskrbovala ranjence pri prevozu od Turjaka v bolnišnico Velike Lašče. Čez zimo 1944 je bila z očetom v partizanski delavnici v Kroparski Gori, kjer je bila kuharica. Z 9. korpusom se je udeležila osvoboditve Gorice.

Po vojni se je zaposlila v tovarni Pletenina, današnji Almiri. Dobila je pisarniško delo personalne referentke, vendar se je temu delu kmalu odpovedala, ker ni imela ustrezne izobrazbe. Imela je priložnost došolanja, a vendar tega pri treh otrocih ne bi zmogla. Z delom v skladišču Almire je bila zelo zadovoljna. Pridobila si je veliko prijateljic, ki so ji rade pomagale, kadar je bila v težavah.

Kako smo živele, ko nas je oče zapustil in ko je bil zaprt, vemo samo me štiri. Takrat smo stanovale v Beblerjevi vili skupaj s Beningarjevimi in pozneje Čufarjevimi. Mama se je trudila, da nismo bile materialno prikrajšane in varovala nas je, da nismo bile izločene iz družbe. Imele smo čudovite sosede in prijazno otroško družbo. Po invalidski upokojitvi je bila dolgo članica mestnega odbora Zveze borcev Radovljica.

Sedaj živi v Prešernovi ulici 4. Nikoli ni osamljena. Njena sestra Rezka, sestrične, bratranec in številni prijatelji jo radi obiščejo. Vedno nasmejana in urejena gospa Mara vas bo sprejela in vam postregla s kavico, če jo obiščete. Najbolj je vesela obiskov svojih vnukinj z njihovimi družinami.