Mojstranške veverice v knjigi

Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila v Mojstrani pomembno obdobje slovenskega alpinizma. Štirje mladi fantje, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, Janko Ažman in Janez Brojan so vedeli, kaj si želijo, si to upali in tudi znali izpeljati. Niso si po naključju za vzor izbrali slavnih Cortinskih veveric iz Cortine d'Ampezzo. Leta 1972 sta zaradi svojih odličnih vzponov postala člana Mojstranških veveric tudi Janez Dovžan in Miha Smolej, oba z Dovjega.

Mojstranške veverice so dodobra razburkale domačo alpinistično sceno in s svojimi vrhunskimi podvigi v domačih stenah, Dolomitih in centralnih Alpah ter pozneje v Hindukušu, El Capitanu, Himalaji, Andih in na Aljaski vzbudile pozornost tudi čez mejo. Hkrati so bile jedro Gorske reševalne službe Mojstrana, ki je v tistem času opravila največja in najtežja reševanja v gorah. Mojstranškim vevericam se je Planinska zveza Slovenije leta 2023 poklonila s priznanjem za življenjsko delo v alpinizmu.

Spoštljiv poklon predanim gornikom

... kar kliče k branju, nahrbtnik tega zavzetega dela si je nadel urednik Vladimir Habjan, prvič pa so knjigo v družbi Mojstranških veveric Klavdija Mlekuža, Janka Ažmana, Janeza Brojana in Janeza Dovžana (Zvone Kofler in Miha Smolej sta žal pokojna) predstavili prejšnji teden v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. »V prvem delu knjige kronološko povzemam najodmevnejša dogajanja v stenah, na odpravah, reševanjih, na smučeh in pri organizaciji prireditev. Osrednji, najobsežnejši del so zgodbe. Od prve iz leta 1963 do skoraj današnjih dni, sledijo si kronološko. To je srž pripovedi o Mojstranških vevericah – kaj vse so doživeli, njihov pogled na gore, stene in reševanja – s takratnega zornega kota. Moram priznati, da so se tedaj prav vsi, z izjemo pokojnega Mihe Smoleja, čigar zapisov žal nisem našel, izkazali za odlične pisce. Na srečo, saj nam je tako dano, da njihove zgodbe lahko prebiramo še zdaj. V zadnjem delu so predstavljeni člani Mojstranških veveric in objave intervjujev z njimi iz Planinskih vestnikov, zbral sem tudi nekaj mnenj soplezalcev in alpinistov,« je zapisal Habjan.

Ne le skupni cilji, ampak tudi prijateljevanje

Besedila v knjigi dodatno ponazarjajo in popestrijo številne fotografije iz arhivov Mojstranških veveric in podobe drugih avtorjev. Strokovni pregled knjige sta opravila Žarko Rovšček in France Malešič. A kako slikoviti so bili člani Mojstranških veveric na predstavitvi tudi v besedah, obujanju spominov! Kot pravi Klavdij Mlekuž, se mladim alpinistom danes zdi nemogoče, s kakšno opremo so plezali takrat. Plezali so v gojzarjih, in ne v plezalkah kot danes, v prvih letih niso poznali niti plezalnega pasu, ampak so se navezali le na vrv. Težke smeri so plezali z vso težko opremo na hrbtu. Plezalskih legend pa ni združeval le skupni cilj, ampak predvsem sodelovanje in prijateljevanje. Pod vodstvom Janeza Brojana so bili leta 1991 na vrhu Triglava, kjer so ob osamosvojitvi Slovenije razobesili slovensko zastavo, kar je bil svojevrsten podvig, ki ga je bilo treba izpeljati v strogi tajnosti.

Mojstranške veverice so tudi osrednja tema januarskega Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije, njena prva številka je izšla leta 1895, istega leta, kot so na Triglavu postavili Aljažev stolp. Mojstranške veverice in urednik bodo knjigo predstavili tudi ob odprtju 19. Festivala gorniškega filma v Ljubljani, in sicer 17. februarja ob 16. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma.