Mondeno življenje bratov Pavlin, 2. del

Drugače kot Rudi Šturm so odraščali bratje Pavlin, in sicer v stabilnejših razmerah. (Glej Dvorni kuhar Šturm, Tekstilni podjetnik Šturm, Uspehi strica Francla)

Tudi za te podatke sem hvaležna svoji teti Ani, ki bo čez nekaj tednov praznovala stoti rojstni dan.

Stric Aci je bil zelo spoštovan gospod. Bil je visok in postaven, veljal je za čednejšega od brata Cirila. Moj oče misli, da je pravo doštudiral na Dunaju. Udeležil se je prve svetovne vojne, bil direktor Kreditne banke Ljubljana, veliko je smučal in planinaril. Več kot stokrat je splezal na Triglav. V Planici je fotografiral prvi smučarski skok čez sto metrov (Bradl, 1936). Po oddaji letne bilance v februarju je šel vsako leto smučat v Švico. S fotoaparatom je poslikal našo alpsko floro, a so diapozitivi z leti povsem porjaveli.

Za krstno darilo je moj oče od njega prejel zlate manšetne gumbe z briljanti in srebrn jedilni pribor. Nasploh je bil radodaren do otrok. Teta Ani je pripovedovala, kako je stric Aci otrokom prinesel raznorazna darila, kadar se je z avtom pripeljal v Podbrezje, med drugim mizo za namizni tenis, rakete in mrežo za odbojko. Bil je tudi boter izumitelju in športniku Petru Florjančiču (1919–2020).

Stric Ciril je bil boter bratu mojega očeta, stricu Ešu (ki je zadnja leta pred smrtjo uporabljal svoji dve imeni). Teta Ani je Cirila označila za hohštaplerja. Bil je pri Rotarijcih. Delal je kot direktor oz. glavni tajnik Bonačeve papirnice v Vevčah, ki je bila finančno povezana z Ljubljansko kreditno banko, katere direktor je bil Cirilov brat Aci. Soustanovil je velesejem. Na Poljanskem nasipu še danes stoji rdeča hiša, v kateri je na stara leta stanoval stric Ciril. Stric Eša ga je tam redno obiskoval, moj oče je sumil, da zato, da bi mu prepisal še tisto, kar je na koncu imel.

Teti Marički je bilo ob koncu življenja zelo žal, da nobeden izmed njenih sinov ni imel potomcev. Rekla je: »Če bi vsaj z eno Ciganko imel otroka!«

Po letu 1945 je bila družina žrtev povojnega nasilja. Strica Ciril in Aci sta bila na političnem procesu proti ljubljanskim industrialcem in trgovcem obsojena na zaporne kazni in zaplembo premoženja. Po letu 1990 je bila kazenska sodba razveljavljena in oba sta bila v celoti rehabilitirana. Vmes pa je družina res težko živela in je bila prisiljena po komisijskih trgovinah za majhen denar prodajati družinske dragocenosti, kot je povedal stric Eša.

Vsi trije bratje so pokopani v družinskem grobu v Podbrezjah. Za grob je skrbel stric Eša, ki je bil sprva pokopan v Kranju, a je bil prekopan in je danes pokopan pri njih. O tem škandalu je del rodbine izvedel iz časopisov.