Mraz in led

V desetletjih, kar zapisujem vaše zgodbe, sem slišala marsikatero bridko o življenju za domačimi stenami. Veliko gorja se skriva tudi v družinah, ki so od zunaj videti malodane idealne, v resnici pa se dogaja marsikaj, kar otroke zaznamuje do starosti.

Maruška je skupaj s tri leta mlajšim bratom odraščala v zelo posebni družini. Oče, ki je bil po poklicu zdravnik, se je pri dobrih petdesetih v drugo poročil s pol mlajšo žensko.

»V prvem zakonu ni mogel imeti otrok. Nekako se je nadejal, da jih tudi v drugem ne bo,« pripoveduje moja sogovornica.

»Ko mu je mama Marta povedala, da bo postal oče, je čisto znorel. Po svoje ga danes razumem: poklicno se je zelo razdajal. Bil je splošni zdravnik in tovarniški zdravnik, delal je tudi ambulanti medicine dela, in to že od leta 1970 naprej. V prostem času se je družil s svojimi lovskimi tovariši, ob nedeljah, če je bilo lepo vreme, pa se je sam, občasno tudi z mamo, malo zapeljal s svojim 'puhom'. Mama je bila, kako naj rečem, tako imenovana družbenopolitična delavka, povsod je je bilo dosti, le doma sva jo z bratcem zelo pogrešala. Ni znala kuhati in spomini na moje otroštvo so, zlasti po prezgodnji smrti babnice, njene mame, povezani s 'šnitami' kruha, namazanimi z marmelado, mlekom iz tetrapaka in kokto.

Nisem še šla v šolo, ko se je rodil bratec Andraž. Bil je zelo priden otrok, kar je bila sreča v nesreči, saj sem morala veliko časa sama skrbeti zanj. Previjala sem ga kar na tleh, saj sem se bala, da mi bo zdrsnil s kavča. To so bili še časi 'tetra' plenic. Samo predstavljate si, kako sem se namučila, da mu niso že ob prvem gibu zdrsnile na tla! Babica naju je imela zelo rada. Četudi je bila ob bratovem rojstvu že zelo bolna (nosila je stomo), je stisnila zobe in naredila vse, da nisva bila lačna, da sva bila vsaj malo ljubljena. Jezila se je na mami – svojo hčerko, a zaman. Ko ji je govorila, da so najprej otroci, potem drugi ljudje, sta se na koncu zmeraj skregali. Konec poletja, ko je umrla, so na srečo zraven šole odprli vrtec, kjer se je našlo prosto mesto tudi za bratca. V šoli takrat še ni bilo kosil, zato sem jedla v vrtcu. Spomnim se pšeničnega zdroba, kuhanega na mleku in potresenega s kakavom! O, kako mi je teknil!

Kadar je bilo lepo vreme, sem dala bratca v voziček, da sem ga peljala domov. Zapletlo se je ob dežju ali pozimi, ko je bil sneg. Takrat je vzgojiteljica poklicala očeta, mame ni nikoli mogla dobiti na telefon, da je prišel po naju. Včasih je poslal tudi svojo medicinsko sestro. Spomnim se, da me oče kot zdravnik ni nikoli resno jemal, kadar sem mu rekla, da me kaj boli. 'Kaj si spet izmišljuješ?' se je obregnil, ne da bi me pogledal. Mama, ki ji je bilo vse odveč, pa je dodala, da iščem pozornost. Nekoč sem ob pomerjanju njenih oblek stopila na stol, ki se je prevrnil, s komolcem pa sem butnila ob posteljno stranico. Namesto da bi šla po svoje, me je morala peljati na rentgen, česar mi še dolgo ni odpustila.

Vse je bilo narobe, ko sva z bratom prerasla čevlje, hlače, bundo. Seveda so naju starši, ko so si 'našli' čas, oblekli od nog do glave, in to z najboljšimi oblačili. A koliko je bilo pred tem javkanja zaradi 'izgubljenih priložnosti' na najin račun!

Edino prazniki in rojstni dnevi so bili nekaj posebnega. Takrat so prišli na obisk različni prijatelji in znanci, kuhal je očetov lovski tovariš, vsega je bilo v izobilju. Tudi daril! Mama pa je bila izjemoma zelo prijazna do naju z bratom.

Tudi počitnic sem se zmeraj veselila, saj se je oče za mesec dni preselil na morje. Tam je skrbel za otroke, ki so prišli v zdravstveno kolonijo. Osebje pa je prevzelo skrb za naju z bratom. Nikoli se nisva ločila, če se je le dalo, sva spala na istem pogradu. Bila sva kot rit in srajca, saj me je imel za sestrico in 'mamico' hkrati. Jaz sem bila tista, ki ga je učila brati in pisati. Največ težav mi je povzročalo zavezovanje svojih in njegovih vezalk. Starši so zaradi svojega 'družbenokoristnega' dela dobivali nagrade in priznanja, nihče od zunaj pa se ni nikoli vtaknil v življenje, ki smo ga živeli doma.

To pa ni bilo najbolj rožnato, četudi smo imeli materialnih dobrin na pretek, saj si za naju z bratom nista nikoli vzela časa. Še sreča, da sem rada brala, brat sicer malo manj, a vseeno: televizijo sva komaj kdaj gledala. Z drugimi otroki se nisva smela družiti, da se ne bi umazala, ker bi se mama potem zelo jezila. Še rjuhe na postelji je večkrat obrnila naokoli, preden jih je vrgla v pralni stroj.

Bila pa je zelo lepa ženska in vsi moji sošolci so jo občudovali. Nekoč nam je prišla na šolo predavat o vrednotah Rdečega križa. S seboj je prinesla več vrečk bombonov in sladkih banan iz pene, politih s čokolado, ki jih je ob koncu ure razdelila med nas. Po tistem sem bila deležna številnih nevoščljivih pogledov. Sošolci so bili prepričani, da imam najboljšo mamo na svetu, jaz pa jim nisem smela govoriti o tem, kako doma kriči name in me za vsako malenkost vleče za lase.

Obiskovala sem sedmi razred, ko smo šli na smučanje v Kaprun. Z bratom sva dobila novo smučarsko opremo in odkrito povem, da sva se počitnic zelo veselila. Tri dni smo se imeli zelo lepo, veliko smo se tudi družili. Potem pa je mama na smučišču zelo grdo padla, zlomila si je nos, prebila si je tudi kožo na obrvi. Najprej so jo odpeljali na bližnjo urgenco, od tam pa še v bolnišnico v Salzburg. Oče je ostal pri nama.

(Se nadaljuje)