Zaklonišča
Premalo urejenih zaklonišč
Foto: Pixabay
»Ne iščem vašega soočenja ali utehe, le svojo zgodbo bi rada še z nekom delila,« mi je dejala Karmen, ko sva se ob kavi srečali na Vrhniki.
»Bila sem kot nepopisan list, naivna, malo tudi še otročja, željna, da čim prej končam poklicno šolo, se zaposlim in zaživim srečno zakonsko življenje,« je povedala.
»Gorazd je bil od mene deset let starejši. Že od vsega začetka je moralo biti vse po njegovem. Mislite, da sem kaj nasprotovala? Nisem! Bila sem preveč zaljubljena, da se mu ne bi prilagajala. Ko mi je dejal, da bova z otroki še malo počakala, sem se, logično, strinjala. Tudi poročila sva se šele po dvanajstih letih skupnega življenja. V istem letu se nama je potem rodil sin. Bil je nedonošenček, pol leta je trajalo, da so minile težave s hudimi krči, zaradi katerih ni spal ne podnevi ne ponoči. Nekega lepega dne, ko je mali že shodil, sem začela sanjati o še enem otroku. Z zelo grobimi besedami me je mož postavil pred zid ter rekel, da se to ne bo zgodilo. Povedal mi je, da se je odločil za vazektomijo, ker ima vrh glave tega 'sranja'. Pri tem je dvignil prst tem mi zažigal. 'Bom pa zelo pazil, da se ne boš kurbala z drugimi!' Ostala sem brez besed.
Naj povem, da je bil že od prvega dne, ko sva se spoznala, zelo ljubosumen. Veliko mu je pomenilo to, da sem bila nedolžna, ko sva imela prve spolne odnose. Kasneje mi ni dovolil, da bi naredila šoferski izpit. Njegovi izgovori so bili, da se mi lahko kaj zgodi, kaj bo brez mene, da me ima preveč rad, da bi me spustil za volan in podobno. Zjutraj me je spotoma peljal v službo, kjer smo izdelovali slaščice, ob koncu me je prišel iskat. Meni, naivnici, se je zdela ta kontrola dokaz njegove ljubezni! Šefinja pa tudi ni nikoli nič komentirala, saj sta bila z možem daljna sorodnika. Prijateljic nisem imela, ker je trdil, da mi mora on zadoščati, na obiske k domačim sva šla zmeraj skupaj.
Zaradi vazektomije sem bila sprva zelo potrta, morda tudi malo depresivna, saj sem si otrok zelo želela. Z njegovo bližino si nisem mogla dosti pomagati, doma je praktično ves čas molčal. Še danes ne vem, ali mu ni bilo do pogovora ali so za njegovim molkom tičali kakšni drugi razlogi. V prizidku je imel delavnico, kjer je preživel vse popoldneve in tudi večere.
Sodu je izbil dno dogodek, ki bi ga najraje pozabila ... Bilo je poleti, v času dopustov. Poštar mu je prinesel priporočeno pismo. Moral bi podpisati, da ga je prejel. Klicala sem ga, a se ni oglasil. Že malo živčna sem stopila v delavnico, čeprav mi je to strogo prepovedal. Tudi tam ga ni bilo. Nehote in – prisežem – zelo slučajno sem vrgla oko na ekran računalnika. Nisem mogla verjeti, da vidim prav: na ekranu sta bila dva gola moška, ki sta počela tiste reči. Polna studa sem se obrnila in stekla ven.
Po tistem dogodku je šlo z najinimi odnosi samo še navzdol. Začel me je tudi tepsti, a tudi z udarci ni mogel iz mene pregnati gnusa, ki sem ga čutila do njega. Želela sem se ločiti, a kam naj grem? Denarja nisem imela, plača je bila skromna, da bi šla v najem. Če bi prosila domače, naj me sprejmejo pod streho, bi jim morala povedati, zakaj. Tega pa nisem mogla storiti, preveč me je bilo sram. S časom sem bolje razumela, zakaj so se v službi, za hrbtom hihitali, češ da nisem moževa 'prva izbira'. Ko sem prišla bliže, so pa utihnili.
Razmišljala sem, da bi šla v varno hišo, na CSD, a kako? Niti pet korakov nisem mogla narediti brez njegove kontrole. Zaradi prizora, ki sem ga videla na računalniškem ekranu v delavnici, so se mi nekako odprle oči. Začela sem se spraševati, kaj je narobe z menoj, da tega nisem prej opazila. Bila sem slepo zaljubljena in naivna kot ženske pred sto leti, ne pa leta 2015.
Kar nekaj časa je trajalo, da sem dojela, zakaj so bili najini spolni odnosi tako zelo boleči, včasih tudi precej odvratni, saj je od mene zahteval nemogoče položaje.
Idealna priložnost, da nekaj spremenim, se mi je ponudila, ko smo imele sodelavke sistematični zdravniški pregled. Zdravnik me je zaradi slabokrvnosti poslal še na dodatne preglede. V čakalnici je zraven mene sedela starejša gospa. Prosila sem jo, če mi posodi telefon z izgovorom, da sem svojega pozabila doma. Bilo me je sram, da bi ji povedala, da ga sama sploh nisem imela. S tresočimi prsti sem odtipkala številko bratovega stacionarnega telefona ter molila, da bi se oglasil. Res se je. Med jokom sem ga prosila, naj me pride iskat, da bom umrla, če bom morala še eno noč prebiti pri možu. Nič ni spraševal, samo v avto je sedel in prišel pome. Spotoma sva v vrtcu pobrala še sina. Svakinja mi je skuhala pravo kavo, za kar sem ji bila zelo hvaležna, saj je doma nisem smela piti. Zgodbe o ničvrednem življenju, ki sem ga imela, so kar vrele iz mene. Strmela sta vame in na obrazu je jima pisalo, da mi ne verjameta. Da jima ne lažem, sta počasi doumela šele, ko je sin, ki se mi je stiskal v naročju, dejal: 'Ane, mami, saj ne greva nikoli več domov?' Brat je moral odklopiti stacionarni telefon, ker me je mož potem ves čas klical nanj. Pustila sem službo, ker se tam nisem več počutila varno. Nekoč je pričakal brata po maši pred cerkvijo in mu zagrozil, da ga bo ubil, če se ne vrnem k njemu. Brat se ga ni ustrašil, rekel mu je tudi: 'Vem, kdo si in kaj počneš.' Mož je obstal z odprtimi usti. Šele po teh besedah je spoznal, da sem izčvekala njegove najbolj skrite skrivnosti. Kaj se je potem dogajalo v njegovi glavi, ne vem. Zjutraj so ga našli obešenega v delavnici. Še prej pa je računalnik stolkel z macolo do neprepoznavnosti.«