Na koncu se je vse dobro izšlo

»V Celju sem bila že skoraj šest let, ko sem dobila vabilo, naj se zglasim na sodišču zaradi ločitve. Srečanje z možem, ki je bil že popolnoma zapit, je bilo bridko. Mislim, da me sploh ni več prepoznal. Resno sem se spraševala, kje sem imela pamet, da sem se z njim poročila.

V tistem času so se zgodile še druge reči, ki so mi obudile stare, nezaceljene rane. Nekoč so me prišli iskat z nekega drugega oddelka bolnišnice. Povedali so mi, da je tam bolnica, ki me želi videti. Pred seboj sem zagledala žensko, ki je nisem prepoznala. Bila je izsušena, skoraj prosojna, z udrtimi očmi, ki so nervozno mežikale, ko sem stala pred njo. 'Ali me še sovražiš?' me je vprašala. Sprva nisem vedela, na kaj meri. Glava je potrebovala nekaj sekund, da se je prebila skozi potlačene spomine. 'Moja sestra!' me je boleče prešinilo. Bolezen in leta so jo spremenili do neprepoznavnosti. 'Tvoj sin … Andrej. Vzgajala sem ga kot svojega. Ampak nisem imela pravice, da sem ti ga vzela. A ker je mama tako ukazala, sem jo morala ubogati …'

Srce mi je začelo razbijati, a sem se zadržala, da nisem planila v jok, saj so me čustva čisto preplavila.

'Ko smo mu povedali, čigav je, te je začel iskati. Klical te je celo v Celje, ko si še delala tam, pa so ga na kratko odpravili, da si na dopustu. Potem sem ga prosila, naj pusti preteklost pri miru …'

Obsedela sem na robu postelje. Skoraj bi ji rekla, naj utihne, naj gre s svojim zločinom naravnost v grob in se v peklu skupaj z mamo spove svojih grehov. A tega nisem storila. V sebi sem bila še zmeraj ubogljiva in ponižna kot takrat, ko sem poslušno sledila maminim ukazom, pustila sina sestri in odšla v Maribor. Človek se svojih značajskih lastnosti ne znebi do konca življenja!

'Kje je zdaj?' sem jo čez čas vprašala. Povedala mi je, da trenutno živi v Medvodah. Z roko je segla pod vzglavnik in izvlekla zmečkan listek, na katerem je bilo zapisan naslov. Pritisnila mi ga je v dlan in nemočno zašepetala, da ne bo dolgo, da ga moram poiskati. Toliko sem še počakala, da mi je povedala, da je mama vse do zadnjega verjela, da je storila prav, ko me je poslala od hiše. Izvedela sem, da je bilo prepovedano omenjati moje ime, ker sem družini naredila sramoto. Strmela sem v žensko, ki je bila moja sestra. Čisto nič nisem čutila.

Srečanje me je pretreslo bolj, kot sem sprva mislila. Sestra je potem že ponoči umrla, kdo je prišel ponjo, nisem spraševala. Preveč sem bila okupirana z lastnimi mislimi, saj sem se nenehno spraševala, kakšen človek sem, kakšna mama svojima punčkama. Ali sem podedovala gene svoje družine? Ko sem 'stehtala' vse pluse in minuse, se mi je zdelo, da sem vseeno zelo drugačna od njih. Šla sem skozi težke preizkušnje. Drži, da sem si izbrala napačnega moškega, a za medicinsko sestro sem se izučila sama, brez tuje pomoči. Tudi pri vzgoji deklic, ki sta zelo pridni, mi ni nihče pomagal. Nisem slab človek, sem si dopovedovala toliko časa, da sem si začela počasi verjeti.

Na obisk k sinu sem se odpravila šele med letnim dopustom. Žal ga v Medvodah nisem več našla, saj se je medtem preselil v Litijo. Na srečo so novi stanovalci imeli njegov naslov. Bila sem zelo živčna, pa nisem vedela, zakaj. Naselje, kjer je bival, ni imelo nobenih oznak, zato sem avto pustila pri neki zapuščeni hiši in se naprej odpravila peš. Še danes imam pred očmi ogromnega psa, ki je hotel planiti name, ko sem se prijela lesenih vrat, ki so vodila na dvorišče. Potem pa sem zagledala mlajšega, precej visokega moškega, ki je psu zažvižgal, meni pa se je prijazno nasmehnil z besedami: 'No, a si končno prišla!' Skupaj z dekletom je živel pri njenih starših, pričakovala sta tudi otroka. Ko mi je povedal, da bom babica, so zavore v meni popustile, začela sem jokati. Njegova bodoča tašča mi je skuhala močno turško kavo, da sem malo prišla k sebi. Izvedela sem, da je sestra lepo skrbela zanj, tudi moja mama ga je imela rada. Da sem sploh obstajala, dolgo ni vedel, ker se o tem ni govorilo.

Ponovno sem se vrnila s hčerkama, ko smo bile povabljene na krst. Še danes mi je nerodno, ko se spomnim, da sem za mizo, v času kosila – zaspala. Za menoj je bilo naporno dežurstvo v bolnišnici, pa me je kar zmanjkalo.

Kasneje sva se redno in pogosto srečevala. Nikoli nisva govorila o njegovem očetu – o tistem, ki me je zlorabil. Nisem mogla. In mislim, da tudi on ni hotel vedeti. Nekako sva si bila blizu, več kot toliko pa ne.

Še nekaj sem obljubila, da vam povem. Kako sta se zaljubila hčerka in fant, ki sem ga kot dojenčka dojila. Natalija in Rok sta si začela dopisovati že v sedmem ali osmem razredu. Pisala sta si tudi, ko je šel Rok k vojakom. Praktično sta potem iz dopisovanja skočila naravnost v zakon. To se sliši neverjetno, a tako je bilo.

Leta so tekla, začeli so prihajati vnuki. Bila sem presrečna. Nekoč, tik pred upokojitvijo, sem najela kombi, ki nas je odpeljal v moj rojstni kraj. Hiše, v kateri sem odraščala, ni bilo več. Na njenem mestu si je eden od nečakov postavil novo hišo. Četudi se nismo poznali, nas je povabil na prigrizek. Kako sem mu bila hvaležna, ko je prinesel škatlo s fotografijami! Dovolil mi je, da sem jih nekaj vzela za spomin. Na 'stara leta' se je spremenil tudi moj odnos do bolnikov, za katere sem skrbela. Ni mi bilo mar le njihovo telesno zdravje, želela sem izvedeti, kjer je bilo to mogoče, kakšne so bile življenjske okoliščine, ki so jim 'pomagale', da so padli v bolezen. Spoznala sem, da sem imela po svoje srečo: ob kruti usodi, kot je bila moja, bi morala že zdavnaj zboleti. Psihično ali za rakom. Pa nisem.

Za konec bi rada povedala le to: težki trenutki, ki jih v življenju doživljamo, nas lahko zelo krepijo. Le omagati ne smemo.«

(Konec)