Na Selškem znani tudi po skrilu

Čeprav Selška dolina najbolj slovi po bogati železarski in klekljarski tradiciji, pa so v preteklosti tam uspešno razvili tudi druge obrti, med drugim izdelavo kritine iz skrila. Skrilarska obrt je razcvet doživela proti koncu 19. stoletja. Nekoč slamnate in lesene strehe je začela množično nadomeščati požarno varnejša kritina iz skrilastih plošč. A razcvet obrti ni bil dolg; njen zaton je prišel že v prvi polovici 20. stoletja, še posebej pospešeno pa je skrilnata kritina začela izginjati po drugi svetovni vojni, ko sta jo izpodrinila cenejša betonska in opečnata kritina. Skrilnate strehe z zanimivimi vzorci tako danes krasijo le še redke objekte; tovrstno kritino ohranjajo predvsem na stavbah kulturne dediščine. O bogati tradiciji skrilarstva na Selškem je na nedavnem dogodku, ki sta ga ob Dnevih evropske kulturne dediščine pripravila muzejsko društvo in Muzej Železniki, spregovoril domačin, arhitekt Bojan Rihtaršič. V nadaljevanju je skupaj s še enim domačim poznavalcem skrila, krovcem Miranom Benedičičem tudi praktično prikazal izdelavo skrilaste kritine.

Rihtaršič je v uvodu pojasnil, da naj bi po podatkih iz tujih virov skrilnato kritino uporabljali že Rimljani, medtem ko skrilarska obrt na Selškem sega v 19. stoletje. Nekaj manjših skrilolomov je bilo tudi v Poljanski dolini, prav tako so se z obdelovanjem skrila ukvarjali v okolici Dolskega pri Ljubljani in na Pohorju.

Najpomembnejši je bil skrilolom nad Zalim Logom

V Selški dolini je bilo po podatkih Rihtaršiča več večjih skrilolomov: na Zalem Logu, v Dolenji vasi, pri Sorici in v Nemiljah, ki so nekoč upravno spadale k tej dolini. Najpomembnejši je bil Strojevcov skrilolom nad Zalim Logom, kjer je bilo v začetku 20. stoletja zaposlenih kar sedemdeset delavcev, zadnje večje količine ploščic pa so izdelali leta 1947 – za streho nekdanje šole v Železnikih. Poleg tega je bilo na Selškem več manjših skrilolomov, kjer so kmetje pridobivali skril za lastne potrebe, o čemer še danes pričajo odprti kopi, je povedal Rihtaršič. Kot zanimivost: njegov stari oče je bil delovodja v soriškem skrilolomu.

Kaj je skril

Skril je večplastna metamorfna kamnina, ki nastane s preoblikovanjem prvotnega sedimenta. »Skrilasta kamnina je lahko apnenec, peščenjak, lahko je glinena ali pa gnajs, kot na Pohorju. V Selški dolini so cepili glinasti skrilavec, omenjajo ga tudi kot zaliloški glinavec. Skrilavost je lastnost kamnine, da se kolje v plošče. Fosilov v skrilnatih kamninah še nisem zasledil, tudi Anton Ramovš (pokojni geolog in paleontolog iz Dolenje vasi, op. a.) jih ne omenja in navaja celo, da jih pogreša, da bi lahko to kamnino časovno bolj natančno pozicionirali. Se pa v njej nahajajo minerali. V kamnini z Zalega Loga dobimo mangan in pirit, slednji zaradi vsebnosti žvepla povzroča poškodbe na žebljih in žlebovih,« je razložil Rihtaršič.

Posebnost skrilastega kamna je torej, da ga je možno razcepiti v plošče. »Ko so ljudje to ugotovili in še, da gre za relativno trpežen material, so začeli to izkoriščati. Verjetno je to k nam prišlo z zgledi od drugje. Predvidevam, da so bili v začetku verjetno zelo povezani z Dolskim in s Pohorjem, ker je oblika ploščic zelo podobna. Prav tako je možno sklepati, da je v nekem obdobju lastnik zaliloškega skriloloma iz Nemčije prosil mojstra, da je prišel pokazat še tehniko izdelave na nemški način, in od takrat naprej so izdelovali tudi te ploščice.«

Delo v skrilolomu

Po navedbah Rihtaršiča so delavci v skrilolomu najprej s pomočjo dinamita morali odstraniti jalovino in zgornjo plast, da so prišli do bolj kompaktne kamnine. Nato so vanjo s svedri ročno izvrtali luknje, ki so jih napolnili s smodnikom, s katerim so razpokali kamnino. Ven so povlekli kamnite klade, ki jih je cepilec s pomočjo kladiva in dleta nacepil v tanjše plošče. »Kamnina se je zaradi zemeljske vlažnosti zelo lepo klala, optimalna debelina plošč je bila približno osem milimetrov. Prav tako so že v samem skrilolomu oblikovali ploščice v končne oblike.«

Najbolje je bil plačan obrezovalec

Obrezovalec je ploščice oblikoval na klamfi. Velikosti in oblike so bile različne. »Mislim, da je bilo predvsem od mojstra odvisno, kakšne je delal. Po navedbah v člankih je bil prav obrezovalec najbolje plačani delavec v skrilolomu, saj je bilo od njega odvisno, koliko izplena je dobil iz plošče, ki jo je naredil predhodnik,« je pojasnil Rihtaršič in dodal, da je bil cilj kar najbolje izrabiti nacepljeni material. Poleg manjših »špic« so izdelovali tudi večje nemške ploščice v obliki romba. »Nemške ploščice so veljale za boljše, zaradi velikosti se je z njimi hitreje krilo, potrebnih je bilo manj žebljev na kvadraturo. Zaloge so tudi pošle, zato smo na marsikateri strehi videli v spodnjem delu nemške ploščice, nad njimi pa špice.«

Obrezane ploščice so nato romale še do »loharja«, ki je prebijal luknje za žeblje. »Na začetku so za pritrjevanje uporabljali navadne žeblje, v drugi polovici 19. stoletja pa so bili že žičniki. Prihod cenejših žičnikov na trg je bil tudi eden od razlogov za propad železarstva v Železnikih. Po vojni so že začeli uporabljati pocinkane žeblje.« Spodnje dele streh so krovci zaradi izkoristka pokrili z večjimi ploščami, zgornje pa z majhnimi, kar je po besedah Rihtaršiča streho naredilo še lepšo in elegantnejšo.

Dragocena znanja

Kot omejeno sta Rihtaršič in Benedičič obiskovalcem tudi praktično prikazala obdelavo skrila: od cepljenja skrilnih plošč do oblikovanja ploščic na klamfi in prebijanja lukenj za žeblje. Prav tako sta ena redkih mojstrov, ki v današnjih časih še znata prekrivati strehe s skrilom, marsikdaj delata tudi v paru. Kot krovec je še posebej izkušen Benedičič, ki se s tem ukvarja že štirideset let. Je samouk, učiti pa se je začel ob skrbi za skrilnato streho domače hiše. Od tedaj je popravil številne strehe, krite s skrilom, in z njim pokril mnoga znamenja, kapelice in cerkve. »Na skrilnatih strehah so največji problem žeblji, ki pregnijejo, zato ploščice padajo dol. Če tega ne bi popravili, bi zgnil še les,« je povedal Benedičič. Rihtaršič znanja o prekrivanju s skrilom bolj načrtno pridobiva zadnja leta. Navdušil se je že v času študija, ko je opazoval rekonstrukcijo zvonika domače cerkve sv. Antona Puščavnika v prvotno obliko. »Sem samouk. Raziskoval sem, opazoval druge mojstre, poleg tega pa sem ob podiranju strehe pozoren, kako je sestavljena, in si na podlagi tega predstavljam postopek,« je razložil Rihtaršič.

Danes reciklirajo staro kritino

Ker na Selškem ni več odprtih skrilolomov, se oba mojstra zavedata, kako pomembno je ohraniti obstoječo kritino. Četudi je stara že sto let, je še uporabna. »Naš kamnolom je dejansko streha, ki jo nameravajo porušiti, zato smo veseli, če lahko neposredno z nje poberemo kritino, da se je čim manj poškoduje,« je pojasnil Rihtaršič. Ob podiranju zahtevneje oblikovane strehe ploščice popišeta, fotografirata in jih po velikosti razvrstita v zaboje, kar jima olajša nadaljnje delo. »Če je ploščica lepa, gre lahko enostavno nazaj. Če je oškrabana, pa jo obrežemo in pripravimo za ponovno uporabo,« je dodal Rihtaršič.

Dogodek o skrilarski obrti je bil sicer uvod v prenovo muzejske zbirke, s katero Muzej Železniki pripoveduje zgodbo skrilnatih streh v Selški dolini. Prenova bo končana predvidoma v letu 2026.