Na tem svetu sem, da živim

Ko je 24-letna Klara Lotrič, grafična oblikovalka, letos februarja med delom na Tenerifu začutila močno bolečino v levi roki, je pomislila, da si je med deskanjem na valovih najbrž zlomila roko. »Konec februarja me je prvič zabolela roka, dan kasneje sem bila že na slikanju na rentgenu, saj me je tako bolelo, kot bi mi nekdo na živo žagal roko stran. Nikoli prej nisem imela nikakršnih bolečin v roki, pa sem šest let delala kot natakarica in nosila težke pladnje. Zato je bilo toliko bolj čudno, od kod ta bolečina.« Od trenutka, ko je prvič začutila bolečino v roki, do tega, da so zdravniki odkrili tumor, je šlo hitro. Vendar takrat še niso vedeli, da gre za osteosarkom, za kostnega raka. »Ko sem na Tenerifu dobila rentgenski izvid, mi je zdravnik rekel, da nima časa raziskovati, da pa je tisto, kar vidijo na sliki, videti čudno. Poslala sem izvid svoji zdravnici v Slovenijo. Rekla mi je, naj se čim prej vrnem, a nihče ni pomislil na raka. Ko sem v Sloveniji opravila magnetno resonanco, so mi diagnosticirali fibrozno displazijo, češ da sem se rodila z deformirano kostjo in da gre za benigni tumor. Rekli so mi, da ga bodo operirali zgolj iz razloga, ker je nevarno, da bi se mi roka sama od sebe zlomila,« razlaga Klara, ki je pred avgustovsko operacijo šla še potovat v Indonezijo in na Tajsko. »V resnici takrat nisem vedela, da bi se kost res lahko zlomila, in na srečo se ni. Ta tumor namreč ni izbočen, ampak zažira kost v notranjost, odjeda jo,« je, kot pravi, izvedela ob tem, ko so ji konec avgusta postavili diagnozo osteosarkom.

Diagnoza konec avgusta

Operirana je bila na začetku avgusta, izvide pa je dobila konec istega meseca. »Ne spominjam se točno, kaj se je dogajalo v ambulanti. Sama sem šla notri, mami me je zunaj čakala, mišljeno je bilo, da mi samo odstranijo šive. Ko mi je zdravnica rekla, da izvidi niso dobri, sem pomislila, da se mi ne celi dobro … Potem mi je rekla: 'Klara, raka imaš.' Kakšnega raka, kako, jaz nisem stara, to je zadnja stvar, ki se mi lahko zgodi … Smešno je, da sem pomislila, kako ne bom mogla iti naslednji dan na Pag, kot sem imela planirano. Človek se v tistih trenutkih ne zaveda, kaj se mu je zgodilo …« pove Klara. Iz njenih oči ves čas najinega pogovora sijeta mirnost in optimizem. Ohranja ju tudi, ko mi razlaga, kako ji je vsakič težje oditi na kemoterapijo.

Agresivne kemoterapije

Trenutno je Klara v procesu zdravljenja, ki bo predvidoma trajalo do maja. Po kemoterapijah – dva tedna preživi na Onkološkem inštitutu, nato je dva tedna doma – ta mesec sledi operacija, nato spet kemoterapije. »Vse kemoterapije, ki jih prejemam, so zelo agresivne.« Tudi to je eden od razlogov, da je po nasvetih zdravnikov dala v hrambo jajčne celice za morebitno poznejšo nosečnost, kar se ji na nek način zdi »vesoljsko«, a je hvaležna, da so ji predstavili to možnost. »Čuden občutek je, ko veš, da nekje že čaka nek del tebe, iz katerega bo lahko nastal tvoj potomec. Morda bom kdaj zanosila po naravni poti, ne vem, vse je odvisno od starosti, koliko časa imaš kemoterapije, nihče niti ne more vedeti, kakšne so možnosti, da zanosim,« razmišlja Klara. Pravi, da so se ji po diagnozi spremenile življenjske vrednote. »Prej nikoli nisem imela zdravstvenih težav in mi je bilo samoumevno, da ko si mlad, si zdrav in se ti nič ne more zgoditi. Zdaj sem ugotovila, da brez zdravja ni nič, da ne moreš nič.« Kemoterapije ji povzročajo slabosti in izgubo apetita. »Že v bolnišnici ne morem jesti, ves čas mi dajejo tablete proti bruhanju. Ne znam razložiti, kako je, ko vidiš hrano, ki jo imaš rad, pa se ti gabi; to je res nenaravno, da si ne želiš jesti,« razlaga. Zdaj nosi lasuljo. »Na prvi pogled ne bi pomislila, da je lasulja,« ji rečem. »Yes!« se zasmeji. »Po prvi kemoterapiji so mi lasje, obrvi in vse drugo izpadli. Zastonj laser, vsaj nekaj dobrega,« se nasmehne.

Počutje niha

Do zdaj je na onkološkem inštitutu na kemoterapijah preživela šest tednov. »Odkar sem začela zdravljenje s kemoterapijami, me roka ne boli več. Mi pa zelo niha počutje. Na začetku sem bila, kako naj rečem, precej naivna. Sem kar precej z lahkoto šla v bolnišnico, ker nisem vedela, kaj naj sploh pričakujem. A zdaj – večkrat ko grem, bolj mi je težko. Tudi če nočem tega, se mi zdi, da ima telo kar neko reakcijo. Ko se peljem mimo bolnišnice, dobim mravljince, slabo mi postane. Ko vidim tako zeleno barvo, ki me spomni na kemoterapije, mi prav tako postane slabo. V zadnjem tednu zadnje kemoterapije se mi je hrana tako zagabila, da sem pojedla nekaj žlic in bruhala nazaj v krožnik. Zdi se mi, da je telo vsakič bolj utrujeno, ker to, da greš za dva tedna domov, tako hitro mine. Vmes sem dobila še angino in sem bila potem čisto 'zanič'.«

Operacija ...

Ko se bo Klara Lotrič vrnila s Tenerifa, jo po treh dneh čaka operacija. Pogovarjali sva se ravno en dan po tem, ko se je s kirurgi sestala na konziliju, kjer so ji povedali, kako bo potekala šest- do sedemurna operacija. »Štirje kirurgi bodo prisotni, se bolje počutim, ker vem, da jih bo toliko, in vem, da bodo dobro uredili. Je pa 'beden' občutek, ker mi bodo dve kosti v roki odrezali in nadomestili s kostjo iz noge. Veliko je stvari, ki se lahko zgodijo, pa niti ne spadajo pod stvari, ki lahko gredo narobe. Da eno leto ne bom mogla premikati roke, niti prstov. Odstranili bodo vse mišice od kosti, ki ju bodo odstranili. Potem bodo vstavili novo kost iz noge, mišice prišili nazaj in pod mikroskopom povezali žile. Opozorili so me, da ko mišice prišijejo na novo kost, ne bodo več nikoli mogle biti tako močne kot prej. Tudi živec potisnejo stran, ko vstavljajo novo kost, in ga potem dajo nazaj. Ko ga tiščiš izven mesta, kjer je, so rekli, lahko pride do poškodbe živca,« se vsega, kar ji bo prinesla operacija, zaveda Klara.

… in nadaljnje življenje

Hkrati pa se tudi zaveda, da ji bo prinesla nadaljnje življenje. »Zaskrbele so me brazgotine, ki bodo nastale, pa kaj bo s tetovažo, ki jo imam ravno na mestu, kjer bo roka prerezana. Kirurg mi je rekel, da mogoče razume ta vprašanja, ampak da se morda ne zavedam, kako resna bolezen je to. In da oni niso tu zato, da bi 'malo operirali', ampak zato, da mi rešijo življenje. Morda sem se včeraj zares zavedela realnosti situacije, prej sem se nekako malo distancirala od tega in si mislila, saj to ni nič, saj bom v redu.« Po operaciji jo čaka še pet mesecev kemoterapij. »Začele se bodo 6. januarja. A mi je zdravnica rekla, da bodo mogoče zadnje kemoterapije kaj prej zaključene, če bo tako pokazalo. Se že zdaj veselim tega; krajša bo terapija, bom bolj vesela.«

Nova izkušnja

Klara večkrat poudari, da so nihanja razpoloženja pogosta. »Ko se telo ne počuti dobro, tudi psihično sama sebi ne morem biti v pomoč, ker sem v bolečinah ali mi je slabo. Pa pride nov dan, ko sem bolje, pa si rečem: pa zakaj se vedno znova ujamem v isto past, da na podlagi enega slabega dneva sklepam na to, da bodo vsi nadaljnji slabi.« Svojo zgodbo, kot pravi, se ji je zdelo naravno podeliti. »Že od vedno rada delim stvari, se pogovarjam. Pomaga mi, da delim stvari z drugimi, drugi z mano, s tem se ustvarja nek val. Ko sem videla reakcije drugih ljudi, ki gredo skozi podobno stvar, ko so mi drugi zaupali težave, s čim se borijo, mi je dalo dodatno motivacijo.« Sogovornica, ki bo, ko bo spet popolnoma zdrava, šla živet in delat v tople kraje, pravi, da se zaveda, da je na ta svet prišla, da izkusi stvari. »Zaradi tega imam tudi željo, da potujem, da poskušam nove stvari, nove konjičke, zato ker sem na tem svetu, da živim. Tudi če gre kdaj kaj narobe. Tega me ni strah, tudi na svojo bolezen gledam tako, da sem potrebovala novo izkušnjo. To, kar jaz doživljam zdaj, je del življenja – in mi je zaradi tega lažje deliti.«