Na Triglavu ga je ubila strela

Košarkarski klub Jesenice je pred kratkim praznoval sedemdesetletnico. Eden zanimivejših članov je bil zagotovo Ludvik Bunderla (1950–1978), z 214 centimetri ne le najvišji košarkar, ampak tudi eden najvišjih Slovencev sploh, ki ga je pri samo 28 letih na Triglavu ubila strela.

Spomin nanj je v pogovoru za Gorenjski glas obudil njegov prijatelj Marko Božič, prav tako nekdaj uspešen košarkar, ki živi na Bregu pri Žirovnici in danes še vedno ostaja vpet v šport, aktivno spremlja zlasti košarkarski razvoj vnuka, ki se pod koši kali v Italiji.

Ludvik, veliki šaljivec in dobrodušnež

Ludvik Bunderla je bil rojen 2. avgusta 1950 v Bohinju, zatem pa so z družino živeli v Zgornjih Gorjah. Po domači osnovni šoli se je vpisal na takratni železarski izobraževalni center (ŽIC) na Jesenicah, kjer se je izučil za električarja. Tam ga je prav zaradi njegove višine opazil Alojz Katnik, trener Košarkarskega kluba Jesenice (sicer dedek našega hokejskega profesionalca Anžeta Kopitarja). Kot se spominja Marko Božič, ki je dve leti starejšega Ludvika spoznal prav v tistem obdobju, je bil Lojze Katnik za fante »ata in mama, trener, predsednik, funkcionar ...«. Ludvika je »privlekel« v Podmežaklo in fant, že takrat za dve glavi višji od drugih, je začel trenirati. Na treninge se je iz Gorij v Podmežaklo vozil kar z mopedom.

Tako zaradi višine kot tudi ploskih stopal je bil, kot se spominja Božič, dokaj neroden, počasen in težko je hitro tekel. A imel je tisto, kar potrebujejo košarkarji, to je višino. Kot se spominja sogovornik, so Ludviku namerili 214 centimetrov, čeprav je prepričan, da je bil v resnici še višji, saj se je pri merjenju vselej držal nekako sključeno. A sam s seboj težav zaradi nadpovprečne višine menda ni imel. Bil je vesel in dobrodušen, vselej za hece in tudi iz sebe se je pogosto ponorčeval. Tudi sicer Božič pravi, da je bil Ludvik krasen človek, velik šaljivec in vsakomur je zlezel pod kožo s svojim nastopom.

Noga številka šestinpetdeset

Ludvik je imel velikost noge 56. V jeseniškem klubu takrat niso imeli tako velikih košarkarskih copat. »Sicer smo bili dobro organiziran klub in smo imeli prave superge, a le do velikosti 48. Za ubogega Ludvika pa copat ni bilo. Tako so uredili, da mu jih je po meri izdelal čevljar z Javornika. Spodaj so bile podložene s filcem, zgornji del pa je bil usnjen. Takrat smo igrali še zunaj, v Podmežakli, tudi v dežju. Ko se je tisti filc napil vode, so copati tako 'cmokali', da je kar odmevalo,« se v smehu spominja sogovornik, katerega oče je bil v tistem obdobju predsednik kluba in je kasneje uredil, da so Ludviku copate poslali iz Amerike, originalne znamke All star.

Z Jesenic v Ljubljano

Tako Ludvik kot Marko sta kmalu postala člana prve peterke jeseniškega kluba, ki je nastopal v prvi republiški ligi. V tistem času so za kljub igrali tudi Vito Vauhnik, Slavko Koren, Franci Čampa, Dušan Pirih, Ladko Senčar ...

Čez nekaj let so tako Bunderlo kot Božiča opazili v ljubljanski Olimpiji in ju leta 1971 povabili v klub, ki je bil takrat eden najboljših v Jugoslaviji. Tam sta »posedala« dve sezoni, saj velike minutaže nista dobila. Ludvik je denimo igral na mestu zvezdniškega Vinka Jelovca. Potem sta se oba preselila k Slovanu, kjer sta odigrala še tri sezone, zatem pa sta se vrnila na Jesenice in klubu pomagala pri vrnitvi v prvo republiško ligo.

Sedež je potisnil povsem nazaj

Marko Božič ima lepe spomine na obdobje, ko sta živela v Ljubljani. Dobila sta vsak svoje stanovanje, štipendijo in bone za prehrano. Ludvik je, visok kot je bil, tudi pojedel ogromno, »dvojno«, se spominja njegov prijatelj, najraje »šnicle«. S štipendijo je Ludvik kupil tudi avto, peugeota 203, v katerem je voznikov sedež potisnil povsem nazaj, da je s svojimi dolgimi nogami in rokami lahko šofiral. In tako sta se vozila na izlete po Sloveniji. Najraje sta imela Dolenjsko in kamorkoli sta prišla, so Ludvika seveda takoj opazili. Bil je priljuden, zabaven in zgovoren, rad je imel glasbo, ne nazadnje je pri gorjanski godbi tudi igral bas.

Velika ljubezen Liza

V Ljubljani pa je Ludvik našel tudi ljubezen svojega življenja, Lizo. Kot pripoveduje Marko Božič, sta z Ludvikom vsakič po kosilu šla še na sladkarije v takratno Bonboniero. Tam je bila šefica Liza, lepa in urejena gospa, kakih deset let starejša od Ludvika. Vljudna in strašno prijazna. In z Ludvikom sta se na smrt zaljubila. Ludvik, ki se do takrat ni ukvarjal z ženskami, je bil čisto očaran in se kmalu k Lizi tudi preselil. Kot se spominja Božič, je bila to res velika ljubezen, ki pa jo je prekinil tragičen dogodek ...

Strela na Triglavu

Desetega avgusta 1978 se je Ludvik v družbi podal na Triglav. Kot so zapisali takrat v enem od časopisov, je okoli 14. ure kakih trideset metrov pod Aljaževim stolpom strela ubila moškega. Žal je bil to prav Ludvik Bunderla; strela ga je, najvišjega v skupini, zadela v glavo in na mestu je bil mrtev. Kot se spominja Marko Božič, so tistega dne Jeseničani igrali tekmo v Mojstrani. »Takrat so počile tri strele. Da je nekoga pod Triglavom zadela strela, smo izvedeli že med tekmo, kmalu po njej pa tudi, za koga gre, saj je to sporočil eden od policistov, ki so bili z njim.« Njegovo truplo so najprej morali prenesti do mesta, kjer je lahko pristal helikopter, ki ga je nato odpeljal v jeseniško bolnišnico. Imeli so kar nekaj težav zaradi njegove višine in teže, tehtal je namreč kar 140 kilogramov.

Marko in Liza sta nato odšla na Jesenice, kjer se je na truplu videlo, da ga je strela udarila v glavo. Ludvika so pokopali na pokopališču v Gorjah, a tudi to ni šlo brez težav, saj je bila prvotna krsta premajhna, večjo pa so le s težavo spravili iz stanovanja v bloku. Na zadnjo pot so ga nesli jeseniški košarkarji v rdečih trenirkah ...

Najboljša prijatelja

»Bil je moj najboljši prijatelj. Bila sva kot 'rit in hlače'. Ves čas skupaj. In nabralo se je res ogromno zgodb. Do košarke mu ni bilo preveč, in če se mu ni ljubilo, je hitro rekel: Ne morem, me koleno boli ... Bil je dobričina, 'fejst' človek,« pravi Marko Božič, ki se je v njegov spomin povzpel tudi na Triglav. Na mestu, kjer je Ludvika ubila strela, stoji spominska plošča, številni nekdanji košarkarji pa še danes ohranjajo lep spomin na tega prijaznega, dobrodušnega fanta, ki je svojo življenjsko pot žal prezgodaj končal.