Najina ljubezen

Starejši ko smo, pogosteje se soočamo tudi s spomini na mladost. Nekateri dajejo prednost tistim, ki so jih boleče zaznamovali, drugi se raje spominjajo lepih trenutkov. Med njimi je tudi Majda.

»Na vasi, kjer sem odraščala, je bilo veliko otrok. V vsaki hiši najmanj pet, raje več. Čez teden nismo imeli časa za druženje, saj smo po pouku pomagali doma pri različnih opravilih na polju ali v hiši. Bila sem edino dekle v družini. Odraščanje poleg štirih bratov je bilo zelo pestro, veselo in tudi zaščitniško. Po eni strani so me imeli radi, po drugi pa so me pogosto jemali s seboj z izgovorom, da se moram 'privaditi' fantovski družbi, ker bom le tako, ko odrastem, lažje izbrala pravega.

Njihovi prijatelji so bili tudi moji prijatelji. Z njimi sem bila celo raje kot z vrstnicami, kar so mi pogosto zavidale. Moja mama je bila za tisti čas – rojena sem leta 1956 – precej svobodomiselna. Saj smo bili verni, tudi nedeljskih maš nismo izpuščali, le njeni pogledi na ljubezen, na življenje nasploh so se od razmišljanja drugih mam precej razlikovali. Zelo rada je posedala na verandi s knjigo v roki, da o tem, da je na skrivaj pokadila tudi kakšno cigareto, ne govorim. Tudi z atom sta se imela rada. Ko sta bila brata, ki sta se rodila za menoj, še dojenčka, je zmeraj obešal plenice za hišo ali na podstrehi. Mami je prinašal v posteljo vroče mleko z nadrobljenim kruhom, da jo je malo pocrkljal. Otroci smo to videli in smo se učili ljubezni, ne da bi nas kdo na to opozarjal.

Izmed vseh fantov, ki so se družili z mojimi brati, mi je bil Darko najbolj pri srcu. Ko je prišel z bratom pome ob koncu valete, mi je v šali dejal: 'Zdaj pa po pameti deklič! Toliko bom počakal, da končaš srednjo šolo, potem se bova poročila.' Brat ga je lopnil po hrbtu in se zasmejal. 'Do takrat boš nanjo že stokrat pozabil.'

Pogovarjala sta se, kot da mene ni bilo zraven.

Bila sem v tretjem letniku. Sem in tja sva šla z Darkom v kino. Kadar me je s fičkom pripeljal domov, me je zmeraj poljubil na lice, preden sem izstopila. Več pa ne. Potem pa so moja brata, Darko in še trije drugi dobili poziv k vojakom. Mislila sem, da mi bo počilo srce od žalosti, ko sem izvedela, da bosta brata ostala v Sloveniji, Darka pa so poslali nekam v Makedonijo.

Fantje so se odločili, da gredo za nekaj dni na morje. S seboj so vzeli svoja dekleta in – seveda – tudi mene. Verjetno so to storili iz usmiljenja, ker so videli, da sem se doma vlekla okrog kot megla.

Imeli smo srečo, da je bilo lepo vreme, četudi smo bili šele na začetku junija. Brat, ki je igral pri nekem narodnozabavnem ansamblu, je imel s seboj kitaro. Vsak večer smo potem sedeli na plaži, prepevali in se zabavali. Pridružili so se nam tudi mimoidoči, tako da nam res ni bilo dolgčas.

Z Darkom sva sedela bolj zadaj in se za hrbti na skrivaj držala za roke. Videla sem, da je tudi njemu hudo. Potem sva se izmuznila in šla na sprehod. 'Tako rad te imam, da bi te kar pojedel,' mi je rekel v šali in me nerodno stisnil k sebi. Tisto, kar je sledilo, je bilo samoumevno in zelo spontano. Postala sva intimna ne le zaradi nakopičenih čustev, ampak tudi zaradi žalosti, ker je moral v vojsko.

'Kaj pa, če sem zanosila?' sem ga vprašala, potem ko sva se še malo mehka in pretresena vračala v naš počitniški dom. Stisnil me je k sebi, in me potolažil: 'Nisi. V osnovni šoli sem prebolel mumps, pa so mi rekli, da ne bom imel otrok.' Njegove besede me niso potolažile, prej so me zabolele. Kako se bova pa poročila, če v zakonu ne bo otrok?

Darku sem potem pisala skoraj vsak dan. On meni sicer bolj poredko, tak je pač bil. Bil je prvi, ki sem mu zaupala, da sem noseča. Da se je na morju zgodilo tisto, kar se ne bi smelo. Še danes imam pred očmi njegove besede: 'Draga moja Majda! A veš, da sem jokal, ko sem prebral tvoje vrstice! Še nihče me ni tako razveselil, kot si me ti! Oče bom!'

Bratom moja novica ni bila všeč. 'Pa tako smo pazili nate!' so nergali. Mama, ki je bila praktična ženska, je razmišljala samo o tem, kako bom maturirala. Zelo drugače pa je bilo pri njegovih starših. Njim sem s svojo nosečnostjo nakopala veliko sramoto. Vsa vas jim je privoščila, saj so imeli na račun nosečih nevest zmeraj toliko opraviti. Z Darkom sva bila presrečna, ko sva pred Bogom izmenjala prstana. Le tast me je grdo gledal in mi porod po 'le šestih mesecih' nosečnosti neštetokrat očital.

Bila sem že tretjič noseča, ko še ni odnehal. Mož, ki se je do očeta zmeraj spoštljivo obnašal, je nekoč stopil k njemu in mu rekel: 'Zakaj pa nisi dal denarja, pa bi šla žena takrat delat splav?' Očitek ga je zelo prizadel, kar potegnil se je vase. Mislim, da je šele takrat spoznal, kaj je klobasal. Nikoli več mi ni rekel žal besede, je pa res, da se mi je, če je le mogel, izognil.

Obe moji hčerki sta šli k poroki že noseči. Bila sem najsrečnejša mama, ko sta mi povedali, da bom postala babica! Enako tudi mož. Preveč je trpel zaradi neprimerne zdravnikove opazke, da zaradi mumpsa ne bo mogel imeti otrok. Četudi sva se poročila 'pod mus', kot smo včasih rekli, pa se imava še danes enako rada, kot sva se imela pred poroko. Pa nama v življenju ni bilo zmeraj lahko. Pri petdesetih sem imela hude zdravstvene težave, odstranili so mi rodila, potem je sledila še operacija na želodcu. On je za čuda zdrav kot dren. S svojim zgledom je vplival tudi na najine otroke in na 'ta mlade'. Smo v zelo spoštljivih odnosih. Včasih rečejo, da je ženska tista, ki podpira tri vogale pri hiši, jaz pa mislim, da ji mora mož pri tem veliko pomagati.«