Najraje pripovedujem zgodbe

Kako se spominjate svojih televizijskih začetkov?

V redakcijo 24 ur sem prihajala z ogromnimi radovednimi očmi. Spomnim se, kako si na jutranjih sestankih sploh nisem upala govoriti, kakšne težave sem imela na začetku zgolj ubesediti temo, ki sem jo tisti dan pokrivala. Zame so bili moji sodelavci idoli, ki sem jih prej vsak večer gledala po televiziji, nato pa so mi pomagali z nasveti. Ko je Matjaž Tanko prvič pohvalil mojo napoved, sem še nekaj dni lebdela nekaj centimetrov nad tlemi. V vseh teh letih sem odrasla. Seveda se ne bojim več govoriti, danes jaz z veseljem pomagam mlajšim sodelavcem. Je pa medijski prostor v letih, odkar sem novinarka, doživel tektonske spremembe in seveda so se jim prilagajale tudi informativne oddaje naše medijske hiše.

Z marcem ste spremembe uvedli pri oddaji Svet, ki jo soustvarjate zadnja leta …

Res je. Oddaja je dobila novo vsebinsko podobo – osrednji del oddaje tako ni več namenjen zgolj povzetku dnevnega dogajanja, pač pa poglobljeni analizi dveh aktualnih, perečih tem. S tem se Svet še bolj vseobsegajoče vrača tja, kamor najbolj sodi – na teren, med ljudi. Zavedamo se namreč značilnosti televizije v primerjavi s spletnimi mediji; naši gledalci do 18. ure, ko smo na sporedu, že vedo vse dnevne novice, saj so jih prebrali na spletnih portalih. In takrat se začnemo mi. Kot dodana vrednost, kot nov vidik, svež pristop.

Kdaj ste se pravzaprav pridružili Svetu?

Na začetku poletja 2021. Moja hči je počasi prihajala v leta, ko se je vse bolj zavedala, da mame cele dneve ni doma. Čutila sem, kako me potrebuje, takrat sem bila pripravljena novinarstvo obesiti na klin. Takratna odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos me je čisto iskreno vprašala, ali odhajam, ker sem se naveličala novinarstva ali zgolj zaradi urnika, in ponudila mi je mesto dnevne urednice na Svetu. Kakšna čast, kakšen izziv je bil to zame! Kmalu sem drugič zanosila, po porodniškem dopustu pa sem se znova vrnila tudi na teren; zasnovala sem namreč rubriko Vaš svet. V njej lahko počnem to, kar mislim, da kot novinarka znam najbolje – pripovedujem zgodbe običajnih ljudi. Izjemna prednost pa je, da si lahko urnik krojim sama.

Letos ste postali tudi vodja Svetovega uredništva. Kako je sedaj videti vaše delo?

Veliko je pogovarjanja in usklajevanja, težave skušamo reševati sproti, ne pustimo egu, da nam zamegli skupni cilj – to je najboljša oddaja, ki je v tistem trenutku lahko. Smo majhna ekipa, a skupaj zmoremo velike stvari. Odlično se razumemo, mislim, da nas je prav omenjena vsebinska sprememba močno zbližala in povezala. Zadnje mesece so naši novinarji naredili res veliko in zahtevno delo – poleg priprav na prenovo so vsak dan delali še tekoče oddaje in se resnično izkazali.

Še naprej ustvarjate tudi rubriko Vaš svet. Bi se težko odrekli delu na terenu?

Ja, zato sem si tudi zdaj, ko sem postala vodja Svetovega uredništva, želela vsaj delno obdržati tudi Vaš svet. Po novem si ga deliva s sodelavko Barbaro Slukan, ki se tudi že veseli poročanja o navdihujočih, človeških zgodbah, ki so v zadnjem letu naletele na res lep odziv.

V rubriki se srečujete tudi s težkimi usodami posameznikov. Se vas danes te še zelo dotaknejo ali ste z leti dobili trdo kožo?

Seveda se me dotaknejo, še vedno me najbolj prizadenejo žalostne zgodbe otrok. Ampak rubrika Vaš svet ni le pripoved o težkih usodah, bolj kot to je zgodba o navdihu, pogumu, upanju, vztrajnosti. In to je tisto, kar daje ogromno meni in, upam si trditi, tudi gledalcem. Nekaterim usoda res ni najbolje premešala kart, a niso sedli v kot in postali tragični junaki, pač pa aktivno zaigrali, kot so pač lahko.

Nam zaupate kakšno zanimivo anekdoto, ki se vam je pripetila pred kamero?

Ogromno jih je bilo. Pokrivala sem npr. sprejem Primoža Rogliča v Zagorju po njegovi prvi zmagi na Dirki po Španiji. Časovnica bi morala biti taka, da bi bilo do vklopa uradnega dela že konec, a so zamujali in se je takrat šele začel. Še več, Roglič je ravno odgovarjal na vprašanja povezovalca na odru, jaz pa sem v slušalki že poslušala napoved voditeljev v studiu. Pa sem pač skočila na oder, k sreči mi je snemalec vestno sledil, prekinila sem pogovor na odru in začela intervju s Primožem. K sreči se je dobro odzval, prav simpatično je izpadlo. Nikoli pa ne bom pozabila predstavitve nove proge za spust z gorskim kolesom na Krvavcu. Urednik je želel aktivno reportažo in da se spustim tudi jaz. Peljala sem skrajno previdno, nato pa sem želela malo preveč drzno slediti inštruktorju in padla sem čez krmilo kolesa. Obsedela sem na tleh in histerično jokala, on pa me je samo nemočno gledal. Nato mi mu je vendarle uspelo povedati, da sem zjutraj opravila test nosečnosti in je bil pozitiven, ampak da je še prezgodaj, zato si nisem upala reči uredniku, da se ne morem voziti s kolesom. »In zdaj si ti prvi na svetu, ki veš, da sem noseča. Še fantu nisem povedala,« sem jokala, ubogi inštruktor pa sploh ni vedel, kaj naj naredi. K sreči padec ni pustil nikakršnih posledic, tako da se tej zgodbi še danes smejimo.

Pred prihodom na televizijo ste delali na Radiu Kranj. Bi se vrnili za radijski mikrofon?

Radio je bil moja velika ljubezen, je razlog, zaradi katerega sem ostala novinarka. Radio je magičen medij, zahteva ogromno iznajdljivosti, je dinamičen, zagotavlja takojšen in pristen stik s poslušalci. Oboževala sem delo na radiu, a mislim, da je najina skupna zgodba končana, že zdavnaj me je radiu speljala televizija.

Ste mamica dveh majhnih otrok. Kako težko je vaše delo usklajevati z družinskim življenjem?

Zdaj je narava mojega dela taka, da se res lahko prilagodim družini, kar mi ogromno pomeni. Ne izpuščam več nastopov in tekmovanj, lahko ujamem roditeljski sestanek, lahko peljem otroka k zdravniku, kadar je bolan. Tako samoumevne stvari, ki pa v novinarstvu včasih niso mogoče. Seveda se še kdaj zgodi, da moram v službi potegniti, da mora biti nekaj narejeno prav danes – takrat gre na nastop pač ati. Imam veliko srečo, ker imam moža, ki, kljub temu da ni nikoli delal v medijih, zna biti poročen z novinarko.