Narcise

Če se v mesecu maju podamo v jeseniške rovte ali pa kar na Golico, bomo presenečeni ob pogledu na belo cvetno prevleko, ki jo sestavlja na tisoče in tisoče cvetov narcis. Uradno botanično se rastlina imenuje – nekoliko prisiljeno – narcis, ne narcisa! Pač v spomin na grškega mitološkega junaka Narcisa, ki se je v svoji samozaverovanosti nad vodno gladino spremenil v rastlino narciso.

Pripadnice družine narcisovk (Amaryllidaceae) so trajnice s čebulico, skrito v zemlji. Mednje sodi družina narcisov, od katerih je za nas najbolj zanimiva naša gorska narcisa, po gorenjsko tudi ključavnica ali bedenica. Izčrpne botanične podatke bomo to pot poiskali v predhodnem priročniku Male flore Slovenije, ki se je imenoval Ključ za določanje cvetnic in praprotnic (1941) in ki ga je napisala naša najznamenitejša botaničarka Angela Piskernik (1886–1967). Bila je slovenska Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli. Na Dunaju je študirala prirodoslovje in 1914. leta tam doktorirala. Dodatno se je izpopolnjevala v rastlinski anatomiji in fiziologiji. Zaradi slovenske zavednosti v predvojni Avstriji ni dobila ustrezne zaposlitve, nacisti pa so jo celo spravili v koncentracijsko taborišče Ravensbrück.

Po vojni je postala direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Izdala je številne strokovne razprave iz rastlinskega sveta in varstva narave ter že omenjeni priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Zavzemala se je za ustanovitev slovenskih narodnih parkov, še posebno triglavskega. Bila je avtorica več učbenikov nemškega jezika in kuharske knjige.

V rastlinskem priročniku Piskernikove lahko preberemo, da sodijo h gorskemu narcisu ali bedenici še naslednje vrste: rumeni narcis – lepotna rastlina, dvocvetni narcis – travniki, griči, redek, beli narcis – lepotna rastlina in prekmurski narcis – Prekmurje.

Ugledni profesor botanike Tone Wraber pravi v fotografskem albumu Luke Pintarja Rože na Slovenskem (1990) takole: »V zadregi pa je tudi botanik, ker bo moral priznati, da je marsikje na Slovenskem samonikla dišeča lepotica imela že kar preveč latinskih imen. Ker je najbolj podobna po vrtovih splošno gojeni vrtni narcisi (N. poeticus subspec. poeticus), predlagajmo za divjo obliko stopnjo podvrste (N. poeticus subspec. radiiflorus). Njena razširjenost je malce nenavadna. Še zdaleč se je ne najde samo na Golici, temveč prav tako na travnikih Pomurja, Kočev­ske in Krasa.«

Nič čudnega ni, da je gorska narcisa s tako množičnim pojavljanjem dobila v slovenskih deželah najrazličnejša domača imena. Zbral jih je naš znani etnolog in etnograf Milko Matičetov v zborniku Inštituta za slovensko narodopisje Traditiones (5–6, 1976–1977) pod naslovom Bedenice. Imena, pesniško in obredno izročilo o tem cvetju na Slovenskem in pri sosedih v hrvaški Istri. V tej razpravi omenja dvanajst osnovnih nazivov z vsemi variantami. Naštejmo jih nekaj: bedenice, muzgalice, česnikovce, jurjevke, ivančice, mandalene, kapučnice, racke, kolence, ključavnice, sončice, Marijine palčke itn.

Nadaljnji komentar o tej »poetični« rožici rajši prepustimo botanikom! Mi pa se veselimo naslednjega meseca narcis.