»Naša« Begunjščica

Naslednje jutro je bilo prečudovito. Pod kočo je bila nizka, obširna trata. Ob njenem robu so se pasle krave. Bolj kot pogled v dolino in na Julijce so mi bile všeč temno rjave cvetlice, ki so dišale po čokoladi. Sklanjala sem se nad temi murkami in si ob vonju predstavljala, da držim v rokah veliko temno rjavo čokolado. Takrat je bila čokolada v trgovinah še prava redkost. Bosonoga sem tekala sem in tja po travniku. Ata mi je ukazal, naj obujem gojzarice. Navajena sem bila biti bosa. Kmalu so se mi pridružile deklice naše skupine in se začele loviti. Dirjala sem po travniku navzdol in stopila še v topel kravjek. Vsi so mi smejali. Stopalo sem brisala v travo, vendar nog nisem mogla očistiti. Vode pa nisem videla nikjer. Nevšečnosti me je rešil ata. Rekel mi je, da se bom očedila pri »Hotelu Mu« – tako so rekli leseni hišici, kjer je bila lesena latrina in korito z vodo. Po popoldanski malici smo se odpravili domov.

Naslednje poletje, ko je bil oče v službi v Medžimurju, smo šli na Begunjščico z mamo in njenimi prijateljicami. Proti Begunjščici smo se odpravili na soboto po njihovi službi. Noč naj bi prespali na Planinci. Cvetka nam je povzročala težave, ker se je hotela neprestano nositi. Bili smo že utrujeni in žejni, ko smo prišli do cilja. Zmračilo se je in v koči je brlela lučka. Odrasli so se ustavili in srknili iz stekleničke požirek žganja. Ker so si steklenico podajali, je prišla tudi v moje roke. Bila sem žejna, zato sem močno srknila. Zelo me je peklo po ustih. Bilo je mračno in mama ni opazila, da sem si privoščila žganje tudi jaz. Posledice so bile zame zelo hude. Noge so postale težke kot svinec in zdelo se mi je, da ne bom prišla do koče. Pot so nam kazale svetilke in mesečina. Lezla sem po vseh štirih, moja dvojčica pa me je priganjala in mi pomagala. Ni vedela, zakaj sem tako utrujena. Spali smo na skupnem ležišču. Taka, kot sem se zvrnila na slamnjačo, oblečena in obuta, sem se zjutraj tudi zbudila. Naslednji dan smo hodili brez težav, le Cvetka bi se rada nosila. Občasno je nošnjo nahrbtnika prevzela Marica, da je lahko mama nesla Cvetko »štuporamo«. Tokrat smo se povzpele tudi na vrh Begunjščice in lahko sem občudovala planike.

Tudi naslednja leta smo se poleti večkrat povzpeli na njen vrh, hoja na Roblek pa je postala romanje. Pri koči smo se srečevali z znanci z vse Gorenjske. Neko poletje smo prepričali tudi teto Fani, da je šla z nami. Še večji uspeh pa se nam je zdel, ko sva midve z Marico in prijateljicama Darinko in Magdo prepričali njuno mamo, da je šla z nami na vrh Begunjščice. Gospa Grošljeva ni bila navajena hoje v planine, a je napor vzdržala. Pot smo opravile v enem dnevu, zato je bila gospa naslednje dni precej utrujena, vendar zelo zadovoljna, ko se je ozirala s svojega vrta na goro, ki jo je premagala.      

Po odhodu iz Radovljice nisem bila več na Begunjščici. Obiskovali smo druge gore in tuje dežele. Kadar pa se vozim na Gorenjsko, si vedno znova obljubim, da bom zopet šla na »našo« goro. Morda bo to kmalu, še letos?