Naša dolžnost je ne pozabiti

Natančneje, 27. januar je Generalna skupščina Združenih narodov leta 2005 z resolucijo 60/7 proglasila za mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta. Na ta dan leta 1945 je ruska Rdeča armada osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem in je bil izbran kot dan zloma in prekinitve holokavsta.

Z območja Slovenije je bilo v Auschwitz odpeljanih okoli 2600 ljudi, za več kot 1300 izmed njih pa je bilo to zloglasno taborišče tudi kraj smrti. Nemški okupator je imel zasedeno območje Gorenjske za svoje nacionalno ozemlje, kot da je del rajha.Iz osrednjega zbirnega zapora v Begunjah, kjer je bilo od 1. maja 1941 do 4. maja 1945 sprejetih 11.477 ljudi, so jih v koncentracijska taborišča odvedli okoli 1.700, med njimi vsaj 73 moških in vsaj 84 žensk tudi v Auschwitz. To so le nekateri izmed podatkov, ki jih izvemo na dveh med seboj povezanih razstavah, ki bosta mesec dni na ogled v osrednjih razstaviščih Gorenjskega muzeja, Mestni hiši in Stebriščni dvorani.

Gostujoči razstavi avtorja Borisa Hajdinjaka, direktorja Sinagoge Maribor, je naslov Tu se je smrt utrudila do smrti: slovenske žrtve Auschwitza, v drugem delu celotne muzejske postavitve z naslovom Bili smo zgolj številke, ki so nas lahko črtali, kadar so hoteli pa sodelavka Gorenjskega muzeja Marija Kos uvodno razstavo dopolnjuje z nekaterimi usodami prebivalcev Gorenjske, ki so bili internirani v Auschwitz.

Razstava kot spodbuda

V Galeriji Mestne hiše je na panojih na ogled muzejska postavitev, ki jo je pred petimi leti ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne pripravil Boris Hajdinjak iz Sinagoge Maribor. »S to razstavo skozi kronološki razvoj taborišča Auschwitz prikažemo, kako so različne skupine taboriščnikov tja prihajale iz vseh slovenskih pokrajin, pri čemer je en pano posvečen tudi Gorenjski,« je povedal Hajdinjak in dodal, da je to že 14. gostovanje po vrsti. Ob tem je poudaril, da je največkrat prav ta razstava sprožilec, da muzeji v svojih skupnostih prevzamejo temo in splošno razstavo nadgradijo s poudarki iz lokalnega okolja.

»Naše sporočilo je, da se takšna zgodovinska situacija ne bi nikoli več ponovila, žal pa določeni procesi, metode, pogosto tudi izrečene besede v aktualnem času spominjajo na predvojni čas. Dolga leta sem deloval v šolstvu, zato vem, da je edino zdravilo proti pozabi izobrazba in še enkrat izobrazba. Verjamem, da bosta tudi obe razstavi nagovorili predvsem mlade, kajti na njih je, da se to, kar se je zgodilo, nikoli več ne ponovi. Naša odgovornost in dolžnost do vseh, ki so umrli v taboriščih, sta, da ohranjamo spomin nanje. Naša prihodnost bo tako morda svetlejša, kot je videti v tem trenutku.«

Tri življenjske usode

V drugem delu razstave, ki je postavljen v Stebriščni dvorani, je avtorica Marija Kos temo holokavsta in koncentracijskih taborišč povezala z lokalnim okoljem, saj predstavlja tri internirance v Auschwitz z območja Kranja. Kot je povedala, so v povojnih letih na muzejskih razstavah ta del vojne zgodovine le bežno omenjali, pričevanja preživelih internirancev o doživetih grozotah pa so se mnogim zdela preveč neverjetna. A vendarle so nekatera njihova pričevanja zbirali v Občinskem odboru ZZB NOV in tudi v Gorenjskem muzeju ter pridobili tudi redke osebne predmete, ki so jih preživeli prinesli iz nemških koncentracijskih taborišč. Gre za nekaj kosov oblačil, obutve ter pisem in fotografij.

»Na razstavi predstavljam življenjske usode treh internirancev v Auschwitz, to so Franc Mravlja in Matija Mivšek iz Kranja ter Roza Žnidar, rojena Rotar, iz Gorič. Velik del dokumentarnega gradiva je prispevala hči prvega Mija Mravlja, ki hrani očetovo zapuščino, prav tako pa je vpogled v osebne dokumente Roze Žnidar omogočil njen sin Bogdan Žnidar. Iz spominskega muzeja Auschwitz-Birkenau smo dobili tudi fotografije vseh treh taboriščnikov,« je o pripravi razstave povedala Marija Kos, ki je nekaj gradiva našla tudi v kranjski enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Razstavljen je kos papirja, na katerega je Matija Mivšek v celovškem zaporu ženi Francki napisal, da so ga poslali v koncentracijsko taborišče. Skril ga je v rokav svoje obleke, odposlane domov. Zanimivo je osebno pričevanje Franca Mravlje o izkušnji Auschwitza, ki je na voljo tako v branje kot v zvočni podobi v interpretaciji Domna Kosa. Na ogled so tudi izrezki časopisov, ki so poročali o obisku nekdanjih internirancev v Auschwitz, ki ga je leta 1961 organizirala Zveza združenj borcev NOV.

Reševal ga je poklic

»Sem hči taboriščnika iz Auschwitza s taboriščno številko 39.919,« je zgodbo o svojem očetu Francu Mravlji, enem od treh na razstavi predstavljenih taboriščnikov, začela Mija Mravlja, sicer upokojena sodelavka iz kranjske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Povedala je, da je bil njen oče rojen v Škofji Loki v kramarski družini, da se je izučil za čevljarja in je imel samostojno čevljarsko obrt na Gašteju v Stražišču. »V njegovi čevljarski delavnici je bila med vojno javka, v kateri so zbirali material za partizane. Bila je izdana in očeta so najprej za tri mesece zaprli v begunjske zapore. Nato so skupino zapornikov razdelili na tri dele, nekaj so jih poslali domov, del jih je bilo deportiranih v koncentracijsko taborišče, del pa v Žirovnico na streljanje. V Auschwitzu je naletel na še enega Kranjčana, Matijo Mivška,« je povedala Mravlja.

Če je Mivšek v taborišču skrbel za konje in tako imel priložnost dobiti tudi kaj ovsa zase, pa je Mravljo reševalo to, da je delal v čevljarski delavnici in mu ni bilo treba hoditi na delo ven iz taborišča. »Matija Mivšek je na žalost potem delal pri krematoriju – in če k temu dodam nekaj črnega humorja, je po vojni postal grobar v Kranju. Seveda sta ostala v stiku in Matija je postal tudi moj krstni boter. Kljub temu da obrtnikom po vojni niso šteli pokojninske dobe, se je oče kot interniranec vendarle upokojil, umrl je leta 1975 v Bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani. Sestre so povedale, da so ga še na smrtni postelji preganjali gestapovci in esesovci,« je dejala hči taboriščnika.

Povedala je, da doma hrani pisma, ki jih je oče pisal – pisali so mu jih največkrat kolegi sotaboriščniki iz Štajerske, saj je bilo treba pisati v nemščini – na razstavi pa so tudi na ogled paketne nakaznice o poslanih paketih in denarju, ki jih je bratu, potem ko je bilo to dovoljeno, pošiljala sestra Ivanka. Na ogled sta tudi čevljarska miza in stol iz Frančeve čevljarske delavnice.

Kot je ob odprtju razstave povedala direktorica Gorenjskega muzeja Marjana Žibert, so muzeji varuhi spominov preteklosti in so kot taki poklicani, da ohranjajo spomine. »Govorimo o človeških zgodbah, kajti živimo v času, ko nekateri želijo banalizirati čas druge svetovne vojne, tudi holokavsta. Iz sedanjega vse slabšega stanja v družbi nas lahko izvleče kultura na vseh ravneh. Predvsem kultura medsebojnih odnosov, kultura odgovornosti za skupno dobro, za okolje, naravo. Naj bosta razstavi, ki ju nocoj odpiramo, opomnik za razmislek o odgovornem odnosu do sočloveka in skupnosti.«