Naše poletje zamenjali za zimo

Možnost dela tudi poleti je smučarskima trenerkama Manci Kos iz Murav in Lani Ikič iz Žirov že pred leti predstavil nekdanji trener v klubu. »Najprej sva sicer nameravali v Argentino, a je pogoj znanje španskega jezika, zato je to takoj odpadlo, kot druga možnost pa sta se pokazali Avstralija ali Nova Zelandija,« je razložila Manca Kos in dodala, da je, čeprav sta si že takrat zelo želeli iti, delo na smučišču v Avstraliji moralo še nekoliko počakati. »Jaz sem namreč zaključevala študij na ljubljanski fakulteti za šport, Lana pa študij kineziologije v Kopru. Potem sem se jaz vpisala še na magistrski študij kineziologije.« Odločitev, da je zdaj vendarle čas, da uresničita svojo željo, sta tako praktično čez noč sprejeli letos pozimi na smučanju v Avstriji.

Najprej sta navezali stik z nekom, ki je že poučeval smučanje v Avstraliji, da jima je podal osnovne informacije o tem, kako se sploh prijaviti, kaj vse potrebuješ za to in podobno. Kljub temu ni šlo brez zapletov. »Zataknilo se je že pri avstralskem vizumu – obe sva se odločili za sponzorski vizum pri podjetju, za katerega sva delali, a ga je Lana dobila zelo pozno, tako da sva šli teden kasneje, kot sva sprva načrtovali,« je razložila Manca Kos. Urediti sta si morali še kup drugih dokumentov, obenem sta morali z bančnimi izpiski dokazati, da sta finančno stabilni. Takoj po prihodu v Sydney sta si morali urediti telefonsko številko, odpreti bančni račun in pridobiti posebno dovoljenje za delo z otroki. »Vse to nama je uspelo urediti v enem dnevu, nato pa sva se odpravili v Jindabyne, majhno vasico na jugovzhodu, od koder je bilo uro vožnje do smučišča Perisher na višini 1720 metrov.« Spomni se, da so jima vsi zagotavljali, da v Avstraliji tudi pozimi ni pretirano hladno. »Že prvi dan je bilo deset stopinj pod ničlo, ker je bilo vlažno in vetrovno, pa je bil dejanski občutek mraza še bistveno večji, tako da naju je kar prezeblo,« se namuzne. Obenem so tamkajšnje hiše kot iz papirja, je poudarila Manca Kos, saj ni nobene izolacije in je zato zelo prepišno.

Smučarska sezona se začne sredi junija in traja približno tri mesece. A razmer na smučišču po njenih besedah ne moremo primerjati s tistimi, ki smo jih navajeni v Evropi. »Take razmere so na smučišču Perisher vladale zgolj približno dva tedna. Ko pri njih pade štiri ali pet centimetrov snega, je to zanje celec,« se posmeje in doda, da imajo proge ves čas odprte, četudi je polno skal. »Prvih nekaj mesecev je bila podlaga ledena, potem smo imeli nekaj dni celo razmere, ko se lahko naredijo 'rebrca', proti koncu sezone pa postane snežna podlaga kot mlakuža, da se smučke kar pogrezajo. A to zanje ni nobena ovira, da ne bi smučali.« Spomni se, da je septembra 14 dni skupaj deževalo in močno pihalo, a zaradi tega nikomur ne pride na misel, da bi zaprl smučarske proge. »Zaradi vetra sicer ne uporabljajo sedežnic, ampak samo sidra, mi pa smo dobili pelerine in smo smučali. Ob koncu dneva smo bili premočeni do spodnjega perila.«

V klubu je smučanja učila 15-letnike, a je hitro ugotovila, da se njihovo smučarsko znanje močno razlikuje od tistega, kar se pri nas pričakuje od toliko starih otrok, ki trenirajo v klubu. »Tako smo se ukvarjali s stvarmi, ki jih pri nas v klubu delamo z malčki,« je razložila in dodala, da je bila tretjina otrok v klubu samo zato, ker imajo starši pač denar. Večina jih po njenih besedah zelo rada smuča, a le dokler je bolj za zabavo, ko se začne resno delo z analizami njihovega znanja, pa marsikdo odpade. Smučanje si sicer v Avstraliji lahko privoščijo le premožnejši, je poudarila. »Dnevna smučarska vozovnica stane 250 avstralskih dolarjev, kar je okrog 150 evrov.« Tudi sicer je življenje v Avstraliji zelo drago, tako da marsikdo kljub dobremu zaslužku ne prihrani veliko. »Samo za najemnino sva na mesec odšteli vsaka po 780 evrov, za hrano pa še dodatnih 150 evrov na mesec, pri čemer sva bili zelo varčni in sva redko jedli zunaj.« Kljub temu pa je bila zanju to izjemna izkušnja, stkali sta veliko novih poznanstev in si razširili obzorja, zato sta odločeni, da gresta prihodnje leto spet v Avstralijo. Ljudje so po njenih besedah izjemno prijazni in so vedno pripravljeni pomagati. »Počutiš se kot doma; v bistvu sem se bolje počutila v Sydney​ju kot v središču Ljubljane.« Zdaj imata že tudi več izkušenj, tako bo prihodnje leto bistveno lažje tako pri iskanju namestitve kot urejanju drugih zadev. »Vsaj še deset let imava v načrtu, da bova naša poletja zamenjali za zime, vmes pa si privoščili dva meseca počitka,« je razkrila Manca Kos. Po koncu smučarske sezone sta še en teden bivali v Sydneyju pri družini enega od otrok, ki ga je trenirala v klubu, tako da sta si ogledali vse tamkajšnje znamenitosti in začutili utrip mesta, nato pa sta si privoščili še dopust na Baliju. »To je bilo povsem neprimerljivo. V Sydneyju brez težav v enem dnevu zapraviš od 100 do 150 avstralskih dolarjev, na Baliju pa je bila druga skrajnost – za nočitev z zajtrkom sva odšteli šest evrov, najem vodnega skuterja stane štiri evre na dan, kosilo z lososom pet evrov ...«

Priznala je še, da jima tak način življenja, ko naše poletje zamenjata za zimo na drugem koncu sveta, izredno ustreza, si pa v prihodnje želita še kam drugam, da bi pridobili čim bolj raznolike izkušnje in spoznali čim več različnih sistemov. S tem so povezani tudi njuni še dolgoročnejši cilji, je še dodala, a jih za zdaj še ne želita razkriti.