Naše znanstvenice

»Rodila se je kot Aleksandra Caliari 26. septembra 1926 v Škofji Loki, kjer je imel njen oče Humbert Caliari lesnopredelovalno podjetje. Bil je tržaški Slovenec in vpliven gospodarstvenik, zato je družina sprva dobro živela. Med zlomom borze leta 1929 in kasnejšo gospodarsko krizo je oče izgubil vse premoženje, tako da je številna družina čez noč postala revna. Preseliti so se morali k maminim sorodnikom, kjer so dolga leta živeli v pomanjkanju. Oče se po zlomu podjetja, za katerega je po tedanjih zakonih jamčil z vsem svojim premoženjem, ni nikoli pobral, a to štirih hčera ni potrlo. Teža skrbi za družino je padla predvsem na mamo, ki je bila za tisti čas dobro izobražena. Posebej težko je bilo tudi po vojni, saj po smrti očeta družina po njem ni dobila pokojnine. Aleksandra je sprva obiskovala osnovno šolo pri nunah v Škofji Loki, nato je šolanje nadaljevala v Ljubljani na Poljanski gimnaziji. Tam jo je biologijo poučevala Angela Piskernik, ena prvih Slovenk z doktoratom iz naravoslovja, ki je znala dekleta navdušiti za znanost. Kot je povedala v večurnem intervjuju za RTV Slovenija, med vojno pouka ni bilo, in Aleksandra je še kot mladoletna sodelovala pri oskrbovanju partizanov z oblekami, hrano in zdravili. Škofjeloške aktiviste je pozimi 1943/44 močno prizadelo, ko je ujeta partizanka Nemcem izdala imena mnogih sodelavcev Osvobodilne fronte. V začetku februarja 1944 so Nemci v Škofji Loki aretirali 130 ljudi, jih nekaj deset takoj ustrelili, ostale pa odpeljali v zapor in naprej v taborišča. Naslednji dan so pobili še 50 talcev in trupla v poduk meščanom pustili ležati ob cesti. Po pobojih je Aleksandra s pomočjo prijateljev pobegnila k znancem v Avstrijo, kjer naj bi bila bolj varna, vendar jo je gestapo vseeno izsledil in po zaslišanju poslal v delovno taborišče ob tovarni Steyr-Daimler-Puch. Američani so tovarno redno bombardirali, a možnost za pobeg se ji je odprla šele proti koncu leta 1944. S pomočjo nemške prijateljice, ki je imela zvezo pri upornikih zunaj taborišča, ji je uspelo pobegniti in se s tovornim vlakom vrniti na Jesenice. Od tam so jo kurirji pospremili v škofjeloško hribovje, kjer je bila januarja 1945 končno spet na varnem.« (str. 252–254)

Ta knjiga vsebuje zgodbe 27 slovenskih in jugoslovanskih znanstvenic. Gornji odlomek govori o dramatičnem otroštvu Škofjeločanke Aleksandre Kornhauser Fraser (1926–2020), ki je postala kemičarka in se kot znanstvenica uveljavila tudi v svetu. Bila je prepričana, da znanost ne sme biti le sama sebi namen, in je to prepričanje tudi živela.