Navezan na Železnike, ustvarjal v Ljubljani

V letih okrog 2000 sem v našem časopisu pisal dolg podlistek pod skupnim naslovom Po ljudeh gor, po ljudeh dol in podnaslovom Prispevki za gorenjski biografski leksikon. Začel sem na gorenjskem jugu, na Žirovskem, potoval nato v duhu po Poljanski dolini, se ustavil v Škofji Loki in nadaljeval v Selško dolino. Namen sem imel, da bi potem krenil še bolj gor, na »ta pravo« Gorenjsko, a se je vse skupaj ustavilo. Kakorkoli že, ko sem prispel v Železnike, je bila ena osrednjih osebnosti, s katerimi sem se tu seznanil, prav France Koblar.

Koblarjevo življenje in delo

»Vidim: Vse je pehanje za ime, za osebne koristi, strastno prerivanje za večji kos ali za to, da boš na dnevni fotografiji kje bolj spredaj. In če tudi gledaš same ideje, pokuka povsod isti človek, ki se nekam preriva, ta lepše, oni bolj surovo. To je politika. Saj jih ne sodim, skušam le prav razumeti in si dopovedati, da je to človeško, in zato si kar največ stvari tudi na dobro stran razlagati. Tako gledam življenje slovenskega naroda v preteklosti in sedanjosti nekoliko drugače kot časnikarski akviziter, ki enako nespoštljivo kvarta z vsemi vrednotami, z narodnopolitičnimi, kulturnimi in verskimi ter se trudi samo za to, da bo čimbolj krivičen. Zato je moja resnica danes samo Bog, moja politika evangelij in zato bom skušal tako delati, da ne bom ne jaz ne nobeden mojih otrok množil javnih strasti, delal nasilje in si lastil pravico do obračunavanja. Danes sem izločen iz neposrednega vrveža; če pa bom še kdaj mogel delati za tisto krščansko politiko, ki bo 'blage volje', bo prav, če ne, naj bo ta osamljenost žrtev za tisto, kar je bilo kdaj pri meni narobe. Tuliti sicer nisem mogel nikoli, če sem samo poskusil, sem se ponesrečil – zato se že sedaj pri vsakem udarcu, ki prileti, skušam spomniti, da je to kazen za tiste grehe, ki jih človek napravi v četi, na pohodu, v politični vojski. Vedno bolj mi raste v brezmejnost globočina Krsta pri Savici, bolj in bolj tudi razumem rane, ki jih zadajajo 'Valjhuna meči in pšic njegovih strela'. Valjhun in duhovnik sta dva – a Valjhun dela po božjem 'pripuščenju' – bi dejali naši stari – ne po božji volji, duhovnik pa rešuje duše. Valjhun zaradi svoje trde vere ubija, duhovnik iz vere odrešuje. Ali danes ubijamo, ali odrešujemo?«

Tako je v začetku novembra 1943 razmišljal in se spraševal France Koblar, v pismu, ki ga je namenil prijatelju Narteju Velikonji. Pismo je bilo objavljeno šele v začetku leta 2000, v Novi reviji 213–214, v članku, ki ga je sestavila avtorjeva hči Ana Koblar Horetzky. Razkriva nam medvojno duhovno stisko našega selškega rojaka in slovenskega intelektualnega prvaka, ki je izšel iz te doline. Marsikatero občutje, porojeno v usodnih vojnih razmerah, je presenetljivo aktualno tudi zdaj, več kot osemdeset let pozneje, sredi vojne duhov in znova razgretih političnih strasti. France Koblar ni bil politik, kvečjemu njen intelektualni sopotnik; bil je literarni in gledališki zgodovinar in kritik, teatrolog in urednik. Rodil se je 29. novembra 1889 v Železnikih, umrl je 11. januarja 1975 v Ljubljani. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani (1911) je študiral na Dunaju, slavistiko in latinščino. Hkrati je obiskoval visoko šolo za telesno kulturo. Leta 1915 je bil vpoklican in ranjen na italijanski fronti pri Gorici, konec vojne je dočakal kot intendant vojaške bolnišnice v Bilgoraju na Poljskem. Po vojni je študij nadaljeval v Ljubljani, 1921 diplomiral slavistiko in 1923 latinščino. Doktoriral je 1941, s študijo o Ketteju.

Številne in raznovrstne so bile njegove službe in funkcije: profesor na poljanski gimnaziji v Ljubljani (1919–1945), profesor in rektor na igralski akademiji (1945–1970), upravnik Inštituta za slovensko narodopisje SAZU (1972–1975), urednik revije Dom in svet (1923–1930, 1933–1937), urednik in vodja Radia Ljubljana (1929–1932, 1935–1940), odbornik in predsednik Slovenske matice (1966–1975), redni član SAZU od 1964, dobitnik dveh Prešernovih nagrad (1951, 1969) in postumne Kidričeve nagrade (1975) za življenjsko delo na področju slovstvene zgodovine in teatrologije. Uredil je številna zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Med njegovimi avtorskimi knjigami pa so glavne: monografija o Simonu Gregorčiču (1962), zgodovinski pregled Slovenska dramatika I–II (1972–1973), izbrane kritike v Dvajset let slovenske Drame I-II (1964–1965). Za najširši krog bralcev in še posebej za rojake v Železnikih je zanimiva in nadvse dragocena spominska knjiga Moj obračun, izdana posmrtno, 1976. Razkriva nam človeka, ki je zrasel slovensko in svetovljansko visoko, njegove korenine pa so ostale globoko v domači dolini.

Ljudski prosvetnik

Koblarjevo navezanost na rodne Železnike je še posebej lepo upodobil njegov 16 let mlajši rojak Niko Žumer, tudi sam legendarni Železnikar. Ob Koblarjevi osemdesetletnici leta 1969 je napisal članek v Loških razgledih in ga intoniral kot pismo. »Spoštovani! Slovenska javnost se vas je 1949. leta spomnila za 60-letnico; 1959 je slavila 70-letnico; dne 29. novembra letos obhajate 80-letnico. Ta vaš 80-letni jubilej bo med množico Železnikarjev, od koder vam pišem prek Loških razgledov, posebno v živem spominu na tisti del vašega življenja, ko ste pripadali Železnikom kot njihov stalni prebivalec. Železniki, vaš rodni kraj, vas je sprejel iz zakonske zveze Franceta Koblarja, po domače Ceta, in Elizabete Koblar roj. Logar, kot zdravega prvorojenca in novega uda občine in župnije Železniki. Detinstvo in otroštvo ste preživeli v družini kovača-žebljarja, ki je imel slabe zaslužke. Zgodaj ste se s kladivom v rokah postavili ob njegovo nakovalo in kot dobro razvit deček kovali žeblje v Johanovem vigencu 'Pri morajni'. Po letih dela v vigencu ste odšli na šolanje, se vračali domov telesno in umsko odraščajoč in z iskreno željo prinašati nabrano znanje ljudem rodnega kraja. To željo ste uresničevali v društvenem delovanju dijaške dobe, akademskih let in zgodnjih moških let v tolikem obsegu, da vas je tedanje Prosvetno društvo Železniki izvolilo za častnega člana. Cetov Francek ste – fant med fanti – sveža mlada moč, ki se sproži na drog kot z grezilom izravnan, zakoleba v sklopki in že zamahne okretno telo v veletoč, da zastane dih navzočim. Toda ta vaša telesna sposobnost vas ne priklene, ker vam je pri srcu množično vzgajanje ljudi, ki ga morejo dajati odrske prireditve. Društvo naj ima 'dramski odsek', kateremu postanete vodja, režiser in igralec. Na odru vam je odprto učenje množice igralcev in gledalcev za uglajeno nastopanje, lepoto govora slovenščine, moralno rast in narodno zavest. To odrsko delo je postalo najsvetlejša podoba Železnikov v mrki dobi njihovega propadanja. Pričarale pa so jo številne uprizoritve Linhartovih, Cankarjevih, Finžgarjevih, Goljevih, Nušićevih, Gogoljevih, Molierovih, Shakespearjevih, Schillerjevih in drugih dramskih del po vaših ali drugih prevodih. Nad štiri desetletja so minila od te dobe, a vaš čas je ostal ljudem nepozaben in pravijo: 'Tako lepih iger, kot so bile v Železnikih ob Koblarjevem času, ne bo nikdar več!' Zakaj ste postali v rodnem kraju iz Cetovega Francka – profesor Koblar – učenik Železnikarjev? Odgovor vprašanju je najti samo, če dobimo vpogled, kako ste gradili svoj lik ljudskega izobraženca, ki je izšel iz naroda in se je vračal k njemu ob preziru materialnih koristi in ne oklevajoč v naporih. Oglejmo primer: V oktobru 1922. leta ste pripravljali uprizoritev 'Namišljenega bolnika' za žegnanjsko nedeljo. Ves zadnji teden je deževalo, da je bila zemlja prepita z vodo. Od petka na soboto so se nad loškim območjem trgali oblaki, da so padle vode premaknile zemljo, odnašale hiše, gospodarska poslopja, mostove in pota. Bila je 'noč groze'! V soboto ste bili na ljubljanski postaji pred opoldanskim 'gorenjcem' z dvema pletenima košarama, napolnjenima z garderobo za igro. Naložila sva vsak eno, se pripeljala na Trato, se oprtala in nastopila 20 km pešačenja v Železnike. Vode se še niso odtekle, četudi se je zvedrilo. Posledice poplave so bile vso pot vidne in so oteževale najino hojo. Pri Bukovici je po polju in cesti tekla Sora mestoma do kolen globoka – brodila sva. V Selcih je bila na klancu cesta zasuta z brozgo prsti, dračja in nanesenih smrek, kar dva metra debelo. To sva obšla in pod vasjo po lestvi prečkala vodo. Vsak revni studenec je postal drveči potok. Prek teh sva tovorila lasulje, obleke, palice, pokrivala, šminke itd. Ko smo 'Namišljenega bolnika' uprizorili, so se ljudje, prestrašeni zaradi grozeče poplave, sprostili z zdravo nasmejanostjo in pozabili na povzročeno gorje. Vaša doba izobraževanja Železnikarjev je bila polna telesnih naporov, ki ste jih smelo prispevali v vseh letnih časih. Ljudem, ki ste jih imeli radi in so vam še pri srcu, ste se neomejeno razdajali. Spoštovanje vaše osebnosti je zraslo zaradi dejanj, ki so vas dvignila na visok podstavek med množico. Ko iz vloge Balčka v Desetem bratu gledam v vas režiserja, se zavedam veličine vaše neomejene predanosti 'rodu in domu'. Iz nje je nastal velikan vaših mer zdravja, moči in razuma, ki mu za 80-letnico od srca čestitam. Niko Žumer« (Vir: LR 16, 1969, str. 266–267) Žumrov zapis navajam tudi zato, ker iz njega veje duh časov izpred stotih in več let, povsem drugačnih od današnjih. Časov, ko so se posamezniki dobesedno razdajali za skupnost, ne da bi spraševali, kaj in koliko bodo od tega pridobili.

Koblarjev »obračun«

Kdor bi se rad poglobil v Koblarjev duhovni svet, naj vzame v roke njegovo knjigo Moj obračun iz leta 1976. Napisal jo je v zadnjih letih svojega življenja, izšla je po njegovi smrti pi Slovenski matici, katere predsednik je bil. Navedimo še iz nje nekaj odlomkov. Prvi nam pričara družbeno hierarhijo Železnikov ob koncu 19. stoletja »Železniki so imeli še starodavno družbeno strukturo, hierarhično oddeljene sloje od najvišje gospode do brezpravne množice in beračev. Iz sloja do sloja ni bilo poti, poznali sta se in občevali med seboj kvečjemu dve stikajoči se kasti – ni pa bilo zveze med visokimi in nizkimi. Najvišje so stali fužinarji – v tistem času trije Globočniki – Janez (Johan), Leopold in Anton. To je bil priseljen rod, morda kakih dobrih sto let star in je prišel nekje z Gorenjskega; potegnil je nase vso moč, si prilastil fužinske delnice in v svoji trojici neomejeno gospodoval. Nekoč je bilo večje število malih fužinarjev, vsak je imel sorazmerno s svojo gospodarsko močjo, tj. s številom svojih podrejenih kovačev (štelo se je po kovaških panjovih), določeno število dni v plavžu, to se pravi pri pridelovanju železa. Zato je bila prvotna ureditev fužinske posesti komunalna, skupna, postavljena na nekako cehovsko delničarstvo, zveza zadruge in kapitala. Mali fužinarji, ki so se dvignili iz podjetnih žebljarjev, so ob naraščajoči gospodarski krizi 19. stoletja – nastop industrije – opešali, obdržali so se samo trdi in podjetni Globočniki. Ta dinastija je potegnila vso fužinsko last nase; tudi fužinski in kovaški gozdovi, ki so bili splošna fužinska in žebljarska last, so na tihem prešli v njihovo pravno posest. V moralno posest ne, zakaj zavest, da so gozdovi skupna last, zlasti pravica kovačev, je bila v ljudeh preveč živa in gospodje so vsako leto iz Kovaškega vrha in Plešenic odkazali žebljarjem drva za zimo, ki so jih nato posekali in spravili domov … Danes /napisano med 2. svetovno vojno, op. M. N./ so njihovi nasledniki pravi, neomejeni lastniki – in tudi drv menda nekdanjim žebljarjem, prvotnim moralnim lastnikom ne dovoljujejo več. Ta prehod iz stare komunske ureditve manjših fužinarjev do ene same mogočne družine nekakih Forsytov in Buddenbrookov se je izvršil za fužinarje komaj opazno, za žebljarje pa je pomenil popolno usužnjenost, popoln propad stanu, brezpravno in pomilovanja vredno duševno in telesno nemoč. Globočniki – prvotno iz ene hiše – so stanovali zdaj v treh dvorcih, tri družine, različne po javni podobi, v bistvu pa ena sam vlada; neomejena moč in oblast – nedostopna in enako neusmiljena v gospodarskem in družbenem boju. Ti trije gospodje so imeli vrsto hiš in posestev, obsežne gozdove in polja, žage, mline, nekoč pa predvsem fužine in kovačnice – vse se je kopičilo na tri, oziroma v glavnem na eno hišo.« Ob branju teh vrstic se čuti, da je bil Koblar sam iz obubožane žebljarske družine in skladno s tem krščanski socialist; njegov pogled na vso stvar je bil pač temu primerno zamejen. Ne glede na razlike v pogledih ostaja dejstvo, da so bili Globočniki res prava »dinastija«.

Za konec navedimo še sklepni odstavek Koblarjevega obračuna, njegovo duhovno oporoko. »Naj sklenem ta obračun. Čemu sem ga napisal? Vidim, da je zelo pomanjkljiv in slab. Komaj da sem zgrabil ta in oni utrinek in ga skušal ohraniti, pri tem ko čutim, da sem doživel in spoznal toliko posebnih ljudi, okoliščin in nagnjenj, da bi jih romanopisec in novelist imela čez glavo. Ker nisem pisatelj pripovednik, ker sem sam spremljevalec tega življenja in ker vendarle moram povedati, zakaj in kako sem iz delavske družine, iz majhnih razmer domačega kraja prišel v svet, včasih celo na sredo našega narodnega življenja, a pri tem ostal vendarle samo delavec, je bilo prav, da sem to zapisal. Od delavca pri žebljarskem nakovalu, za kar sem bil določen, sem po dobrih ljudeh prišel do boljšega kruha kot delavec v mestu – ne meščan. Tudi za svoje otroke ne želim ničesar drugega, kakor da postanejo delavci med ljudmi, naj bi bilo njihovo življenje tako, da bi laže in lepše živeli tudi drugi, nikdar oni sami. Bog mi usliši to prošnjo!« Bog daj, da bi imeli Slovenci tudi v prihodnje še kaj takih osebnosti, kakršen je bil France Koblar: ki so razgledani in se trudijo za človeka, narod in človeštvo in jih ne žene le njihov zasebni in strankarski interes.