Ne modelčke, zbira spomine

Kako bi odgovoril novinarju, ki ni iz spačkarske druščine, ob njegovem pisanem pogledu, ko bi videl, da mož v zrelih letih zbiraš miniaturne modelčke spačkov, dian, meharijev ... no Citroë​novih avtomobilov nasploh?

Nekdo bo v teh miniaturnih avtih videl le lepe, zanimive avte iz polpretekle zgodovine. Zame to niso le avti, zame so to spomini. Ne zbiram avtomobilčkov, zbiram spomine, zato tudi ne maram spletnih nakupov, ker so brezosebni. Lahko ti pokažem tega rdečega malega pujsa (Citroënov kombi HY)? Veš, kje je kupljen? Se spomniš, ko smo šli na Finsko, našega postanka v Münstru pri Avto Franz? Ti si takrat opisoval zgodbo po delih v Gorenjcu, ti jo pokažem? Imam shranjeno.

Res? Moj poklon. Kaj je bilo torej prej – miniaturni modelček spačka v vitrini in želja »ko bom velik, bom vozil spačka« ali so modelčki prišli šele po tem, ko te je zgrabila spačkomanija?

No, najprej niso bili v vitrini. Bili so le avtomobilčki, kot jih je najbrž imel vsak izmed nas. V tistih časih smo hodili čez Ljubelj in vsakič sem dobil kakšno malo »makino«. Resneje se je začelo, ko je oče naročil novo dyane 6. Ko je šel ponjo na Samovo ulico v Ljubljano, je ni dobil. V bližnji trafiki je kupil bež spačka in mi ga postavil v garažo, češ pridi pogledat novi avto. Kasneje je žal končal v drugih rokah, a to je druga zgodba. »Ko bom velik, bom vozil spačka« se je začelo z mojimi 16 leti. Znanec se je razšel z dekletom in v jezi prodal lepotca, ki ga je sestavljal zanjo. Sosed Matjaž je v veliki meri pripomogel, da se je zgodba nadaljevala, in prispeval levji delež k dokončanju projekta.

Prve modelčke za zbirko si torej nabavil na svojem prvem svetovnem spačkarskem srečanju na Finskem leta 1993. Slovenija najbrž ni bila ravno založena z modelčki?

Prvi, ki sem si ga kupil sam, je bil že pred Finsko. Z Markom Lesjakom sva šla v Beljak na nekdanji Citroënov servis. Pri nas se deli takrat niso dobili, tam jih je bilo v izobilju. HY me je poklical iz vitrine. Nekaj pa imaš prav – v njem je shranjenih nekaj zamaškov piva iz Finske.

So ti jih recimo ob osebnih praznikih in podobno za darilo prinašali tudi drugi?

Ja, ljudje nimajo težav s tem, kaj mi pokloniti za praznike. Najpogostejši stavek je: »Upam, da tega še nimaš.« Tudi sam rad podarim kaj s »citro«​ logom. Že dvajset let s kolegom izdelujeva koledar. Zadnja leta fotografije prispevajo kolegi z različnih koncev sveta.

Ne dvomim, da imaš zdaj v zbirki že vse izvedenke in posebne serije spačkov, ki so kadarkoli pripeljali s tovarniškega traku. Ampak kaj je tisto, kar te še vedno premami, da modelčka, ki si ga ogleduješ, ne postaviš nazaj na razstavno polico, ampak se odločiš, da ga boš kupil?

Že sama najdba je običajno uspeh in razlog za veselje. Danes res ne kupujem več vsega, kar vidim. Tu običajno nastajajo nove zgodbe, novi spomini – na primer pregovarjanja s prodajalcem na bolšjem sejmu. Polomljena francoščina v prodajalni, kazanje slik, kretnje z rokami … Vsekakor mora biti model, ki ga še nimam.

Najbrž pri tem šteje tudi to, da se odpirajo vrata na modelčku, morda »zrola« streha, njegova velikost in zagotovo izkušnje, kateri izdelovalci so kvalitetni in kateri ne. Spomnim se, da je pred leti prišla neka precej poceni serija iz Kitajske, ki je bila bolj približek spačku kot pa verna kopija ...

Seveda, čeprav ženske pravijo, da velikost ni pomembna, med nami zbiratelji ni tako. Najbolj popularni so modeli v velikosti 1 : 43, kar je nekje med 10 in 12 cm. Proizvajalci? Kakšen star Dinky toys ima zelo lepo ceno. Na bolšjak grem vedno v nevtralnih oblačilih, a sčasoma si te zapomnijo in že od daleč mahajo: »Alo Citroën, imam nekaj zate, pridi pogledat!« Najprej gledam kak drug model, ki me ne zanima, potem vprašam po tistem »the one«. Sploh v Italiji navadno dobiš odgovor v stilu, da je cena odvisna od tega, kateri model je. In glej ga, šmenta, ravno želeni je najdražji. Obrazložitev: je star, je redek in je firma.

Če se dobro spomnim, smo se v nekem obdobju tudi obveščali med seboj, da imajo na primer v tej ali oni trgovini spačke z uro namesto strehe ... In smo šli seveda vsi pogledat. Jaz imam rumenega.

To se še vedno dogaja, v dobi pametnih telefonov je še toliko lažje. Velikokrat dobim sliko s pripisom: »Imaš, ti vzamem?«

Tvoja zbirka pa seveda obsega tudi druge citroënarske relikvije, od nalepk s srečanj, majic, plakatov, kozarcev, drugih drobnih predmetov in izdelkov na temo citroënarstva, do katerih prideš na srečanjih doma in na tujem, ki še vedno pridno prihajajo v tvoj »citro« zaklad. Štejejo enako kot modelčki?

Normalno, sploh umetniška dela, ki so edinstvena. Skulpturo iz siporeksa, delo pokojnega Oresta Zagoričnika, preprosto obožujem in mi je drag spomin. Slike in modeli Nataše Gregorič Nabhas, pa ura, ki jo je naredil Izidor Fiegl, mojster airbrusha, tu so knjige Mirana Ipavca, štoparskega rekorderja, in Neže Maurer, ki sem jo imel čast spoznati v razgovoru za klubsko glasilo Spak. Tu so pivske »krugle«, slike, podpisi, kasete, obeski, prospekti … Za mojih petdeset let je prijatelj celo izdelal spomenik v kamnu. Z umetniki se nikoli ne pregovarjam glede cene, ker vem, da so v umetnino vložili svoje znanje, ideje, čas in material. Če si lahko privoščim določeno delo, si ga kupim, sicer se zahvalim, da sem si ga imel čast ogledovati.

Koliko modelčkov imaš, si jih kdaj preštel?

Zdaj končno urejam prostor, kamor bom preselil zbirko, takrat bom naredil inventuro. Število gre počasi nekje proti dva tisoč.

In kateri je najljubši?

Kaj pravi mama? Kateri od sinov ji je ljubši? Težko rečem. Vem, kateri je bil najdražji. Tudi ta ima svojo zgodbo. Sestavljal sem ga po delih in mesečno hodil v Italijo po dele, ki so prihajali v trafiko enkrat na mesec. Deset izvodov pred koncem od skupaj 120 delov, ki so izšli, mi je gospod v trafiki oznanil, da se bo upokojil, naj si najdem drugega dobavitelja. Ena številka je izostala, a jo je prijatelj Goran potem naročil neposredno pri dobavitelju.

Pa vendar, če ti je kateri ljubši, zakaj prav ta?

Morda replika spačka, ki ga je na testu leta 1971 vozil Martin Česenj. Predelali so ga pri MT modeli v Zagrebu. Seveda imam tudi revijo Avto s testom.

Sam seveda še vedno voziš Citroënovega starodobnika in berlinga?

Precej Citroënovih avtomobilov sem imel. Dve leti sem tudi bil zaposlen na Citroënovem servisu. Vedno mi bo najljubši spaček. Imam dve diani in mehari, želja je 2CV, torej spaček. Berlingo je bil definitivno najbolj hvaležen od vseh, a je imel brata v peugeotu. Danes ima brate in sestre še v fiatu, oplu, toyoti, jaz pa hočem tistega mehkega Francoza. Po 430.000 prevoženih kilometrih sva se razšla, nadomestil ga je C4 picasso. Mislim, da je to moj 11. Citroënov avto po vrsti.

Imaš kaj novega »v paci« – mislim na modelček?

Najprej je treba urediti prostor. Lep čas obstaja trgovina z modelčki v Črnučah. Na spletu pogledam, kaj je novega, potem se zapeljem tja, da s prodajalcem kakšno razdreva. Nekoč je bil praktično sosed Jože Hribar pionir pri uvozu modelčkov pri nas, spoznal sem tudi znanega dizajnerja Georga Gedla, ki je vodil klub ljubiteljev modelčkov pri Avto magazinu. Danes obstajajo tudi sejmi miniatur, vsaj enkrat letno se zapeljem v Samobor. Težko bi rekel, da imam kaj »v paci«​, ampak saj veš: alpiniste kliče gora, mene kliče Citroën.