Ne prepričuje, a ljudi navdušuje

V Društvo Sveta Neža z Brezij pri Tržiču je včlanjenih več kot šestdeset družin. Kot pravi njihov predsednik Miroslav Dežman, želijo, da bi ljudje začutili, da je v ospredju druženje in vse, kar se dogaja, njihovo skupno. Pred dnevi so ob praznovanju dvajsetletnice društva v svojo sredino povabili župnika Martina Goloba. Najprej je bila v tamkajšnji podružnični cerkvi maša, Martin Golob je bil prijetno presenečen nad udeležbo, prijaznim domačim župnikom, ki ga je tako lepo sprejel, in prijaznimi ljudmi. Na literarnem večeru, ki je sledil v prav tako polni dvorani Doma družbenih organizacij, je v pogovoru z Davidom Ahačičem podelil svoje poslanstvo. »Vem za več ljudi, da so zame molili, ker vsak duhovniški poklic je izmoljen. Za duhovnika greš, ko se odločiš za Boga. Če greš zaradi Boga in zaradi tega, ker bi rad služil, potem boš ti srečen in še ljudje okrog tebe bodo srečni. To je pravi smisel duhovništva, služenje. V sebi sem čutil mir, ko sem se odločil za ta poklic, temu miru sem sledil in ta še vedno traja.«

Vesel je bil tudi, da je bil razlog, da so se ljudje spet malo zbrali, se srečali. Voditelj literarnega večera David Ahačič ga je pozdravil tudi v imenu založbe Družina, kjer je Martin Golob doslej izdal dve knjigi, Na spletni prižnici in 365 dni z Božjo besedo. Brez dvoma gre za knjižni uspešnici, saj sta bili prodani že v več kot 35 tisoč izvodih, kar je avtorja v dveh letih postavilo na vrh lestvice najbolj prodajanih slovenskih pisateljev.

Moli in delaj

Društvo Sveta Neža nosi ime patronke, zaščitnice kraja, čeprav se kraj danes uradno imenuje Brezje pri Tržiču. In kako se kaj Martin Golob razume s svetniki? »Imam kar nekaj svetnikov, h katerim se vsak dan priporočam. Moj tak najbližji je recimo sveti Benedikt, od njega imam novomašno geslo Moli in delaj. Se mi zdi, da če človek ravno prav dela in ravno prav moli, potem lahko leti. Pa seveda sveti Martin, skoraj nacionalni svetnik, ki iz mošta naredi vin'. Tudi sveto Nežo poznam.« Blizu sta mu Janez Pavel II. in Janez XXIII., dva papeža 20. stoletja, ki sta imela to značilnost, da sta bila zelo vesela, odprta, sproščena. Pa pater Pij in arški župnik, zavetnik župnikov, o katerem je Martin Golob, tudi na svoj duhoviti način povedal: »Arški župnik je prišel v Ars, ni pa našel župnije, ker je bila tako za kotom. Pastirca je vprašal, kako se pride do te fare, pa mu je ta rekel, naj gre kar po poti naprej. Arški župnik mu je lepo rekel: 'Ti si mi pokazal pot do župnije, jaz ti bom pa pokazal pot do nebes.' In potem jaz pridem v Bohinj, iščem farovž, ker cerkev je na hribu, farovž pa nekje spodaj. Krožim tam okoli in sem nekega gospoda Janija vprašal, kje je farovž. Pa mi je pokazal, da tam doli. In sem mu enako kot arški župnik rekel: 'Vi ste mi pokazali pot do farovža, jaz vam bom pa pokazal pot do nebes.' Jani je pa rekel: 'Kje boš ti pokazal nebesa, če še do farovža ne znaš.' Ampak takrat še ni vedel, da sem njegov župnik.« (smeh)

Zdravja v glavi in v nogah

Martin Golob je v duhu novomašnega gesla Moli in delaj med obiskovalce podelil tudi, kako je videti njegov delovni dan. Dan, ki se ne konča ... Pa ga to kaj obremenjuje? »Ne, saj se navadiš. (smeh) Veste kaj, malo imam kondicijo od doma, sem iz kmečke družine, po krvi, koreninah sem čisto kmečki fant in na kmetih tudi nimaš enega osemurnega delovnika, ampak je to način življenja, ki ga živiš od jutra do večera. Biti župnik je zelo podobno ... Imaš sicer neki urnik, da ti dan stoji pokonci, po drugi strani si pa ljudem vedno na voljo. Tudi ponoči sem župnik, ko sam spim.« (smeh)

In kaj je zaželel slavljencem, članom Društva Sveta Neža? Zdravja v glavi, da bi se dobro razumeli, in zdravja v nogah, da bi šli lahko naprej. »Da bi Bog imel tudi roko nad vami, da bi vas varoval, spremljal, navdihoval, in pa seveda Marijino varstvo. Izvedel sem, da gre tu čez Rožnovenska pot, vidim, da imate tudi radi Marijo, če jo takole z Brezjami povežete v rožni venec.« Te poti še ni preromal, a dejal, da jo pa enkrat bo prehodil.

Rad sem župnik

»Rad imam svoje poslanstvo, svoje župnije in ljudi. Kar vse, ne samo tiste, ki hodijo k maši. Za vse sem poslan.« Počaščen, da ljudje zaupajo duhovniku tudi v svojih stiskah, težavah, bolečinah, izgubah. »Boga imam rad, zato ker vidim, da ima tudi on mene rad – glede na to, da z mano kar potrpi. Rad ga oznanjam, ker da eno veselje, smisel mojemu življenju, in rad ga predstavljam. Trudim se, da živim po Bogu in da ga na tak način pričujem. Ne da bi ga komu vsiljeval, koga prepričeval.« Na svoje življenje gleda kot na pot, ki jo hodi. Enkrat bo te poti konec, bi pa zelo obžaloval na stara leta, da bi svoje življenje zamudil ali zapravil.