Ne se jih bati, treba jih je razumeti

Stanislava Žargar je prostovoljka že 15 let, in sicer vse od ustanovitve Združenja gluhoslepih Slovenije Dlan. Na njihov predlog je prejela priznanje v okviru natečaja Prostovoljec leta 2019, ki ga organizira Mladinski svet Slovenije. Ob ustanovitvi združenja so jo povabili k sodelovanju in po daljšem premisleku se je odločila, da prostovoljno pomaga ljudem s hkratno okvaro sluha in vida. Prostovoljno delo ji pomeni veselje in je obenem tudi del njenega življenjskega poslanstva. »Čutim, da lahko pomagam ljudem z gluhoslepoto, zlasti tistim, ki so povsem odrinjeni na rob družbe in nerazumljeni. Z mojo pomočjo postajajo bolj razumljeni. Družbo bi bilo sicer treba še bolj ozavestiti in doseči, da bi gluhoslepi postali bolj vidni. Moja odgovornost je tudi, da poskušam osebe z gluhoslepoto individualno potolažiti ob težkih situacijah, ko jim družba povzroča krivice. Ko jih spregleda, jim ne omogoči tistega, kar potrebujejo. Jaz jim poskušam nekatere stvari pojasniti na njim razumljiv način,« je dejala Žargarjeva in dodala, da bo prostovoljka, vse dokler bo živela. »Ljudje z gluhoslepoto potrebujejo pomoč,« je poudarila.

Družba je po njenem mnenju premalo ozaveščena o obstoju in potrebni pomoči osebam z gluhoslepoto. »Ljudje ne znajo pristopiti do gluhoslepih in se z njimi sporazumevati. Znanje, ki je pri delu z njimi tako zelo pomembno in potrebno, je premalo razširjeno,« je pojasnila in nadaljevala: »Ljudi z gluhoslepoto je treba sprejeti kot enakovredne člane družbe, jim omogočiti temeljne človekove pravice, tudi pravico do tolmača za gluhoslepe. Ni se jih treba bati. Treba se jim je približati, se jih dotakniti, jih poskušati razumeti. Ljudje z gluhoslepoto so prav tako ljudje, ki imajo svoje cilje, želje in sanje kot vsi mi.«

Stanislava Žargar, ki je pred upokojitvijo delala v knjigoveznici v Gorenjskem tisku, pomaga pri vseh aktivnostih Združenja Dlan. Dejavna je na področju usposabljanja in rehabilitacije gluhoslepih kot njihova spremljevalka ter tolmačica na različnih dogodkih. »Individualno tolmačim v jeziku gluhoslepih, ki temelji na dotiku. Pomagam na poletnih socialno-rehabilitacijskih taborih, ki jih izvaja združenje in kjer skupaj z ljudmi z gluhoslepoto preživim 24 ur na dan. Sodelujem tudi v delovni skupini za razvoj načinov sporazumevanja z osebami z gluhoslepoto. Sem zagovornica njihovih pravic in sem njihova prijateljica. Spremljam jih povsod. Razumem njihove stiske in jim po vseh svojih močeh pomagam,« je dejala in nam zaupala, da vsak mesec opravi toliko koristnega dela, kolikor ga zmore. Ur ne sešteva, je pa po podatkih Združenja Dlan v letu 2019 opravila 755 ur prostovoljnega dela. Žargarjeva svoje znanje kot mentorica na področju sporazumevanja z gluhoslepimi in spremljanja uspešno prenašala tudi na mlajše generacije. »Mladim bi svetovala, naj postanejo prostovoljci, saj s prostovoljstvom lahko med drugim pridobijo vrednoto sočutja do soljudi. Ta vrednota je zelo pomembna. Ne nazadnje pa se lahko tudi marsikaj novega naučijo,« je povedala.

Priznanja naj prostovoljka Stanislava Žargar ni pričakovala, bila je presenečena in vesela. V Združenju gluhoslepih Slovenije Dlan so pojasnili, da je prostovoljstvo pri njih zelo pomemben steber, saj brez srčnih ljudi in nešteto ur opravljenega prostovoljnega dela ne bi preživeli. Prav zaradi tega zavedanja v združenju toliko bolj cenijo vsako prostovoljko oziroma prostovoljca.

(Besede Stanislave Žargar je tolmačila sekretarka združenja Simona Gerenčer Pegan.)