Ne za živet', ne za umret'

»Direktor je iz druge sobe prinesel 'jurja' in mi ga stisnil v roke. Žena pa mi je postregla, tako da sem po dolgem času spet jedla. Doma mi je moja ljuba hčerka pritekla naproti in me objela, ko je videla, da držim v roki trgovinsko vrečko, v kateri je bilo kar nekaj hrane …«

Albinca še zmeraj hrani časopisne odrezke, ki jo spominjajo na tiste čase. Žal ji je, da v svoji sredini niso imeli fotografa, ki bi njihov boj za boljše plače tudi fotografiral.

»Bili smo res zagnani. Verjeli smo, da bomo s stavko dosegli vse, kar smo si zastavili. Žal ni bilo med nami nikogar, ki bi se spoznal na ekonomijo, ki bi razumel, da smo s stavko napol crknjenemu konju le podaljševali življenje. Veseli smo bili vsakega, ki je obljubil denar. Vsaj jaz se tako spomnim. Mož je zaslužil – če preračunam – okoli 300 evrov. Imela sva tri otroke, jaz sem bila nezaposlena, ker sva imela doma še nekaj obdelovalne zemlje. Živeli smo iz rok v usta, ni bilo misliti, da bi kaj prihranili! Ko sem hčeri, ko je odrasla, pripovedovala, s kakšno hvaležnostjo sem vzela denar od direktorja, se je zgrozila, češ kako sem se mogla dati podkupiti. Pa na to takrat nisem niti pomislila! Denar mi je pomenil le sredstvo, s katerim sem prinesla domov nekaj hrane,« se spominja Albinca.

Delavci so živeli na robu revščine, kajti denar za plače je hitro pošel.

»Prišel je december. Nekatere trgovine v mestu so že imele lepo okrašene izložbe. Kljub poledeneli cesti sem se pripeljala s kolesom. Drugega nisem imela na voljo. Za vsakodnevno pešačenje pa je bila pot predolga. Mož spet ni dobil plače, pa tako sem upala, da bom lahko spekla vsaj potico za božič! Ponoči nisem mogla spati, pa sem se odločila: Albinca, pojdi poskusit srečo še na občino! In res! Tam sem se prijavila in potem čakala v vrsti, da me sprejme županja. Zelo dolgo sem čakala. Ni bilo prijetno, saj sem imela s seboj sina, ki je bil lačen, siten in tudi zaspan. Končno sem prišla na vrsto. Ko sem se usedla, je najprej ponudila sinu bombone.

'Kakšne težave imate?' me je nato vprašala. Prijela sem jo za roko in jo odpeljala k oknu, od koder se je videlo na Trg svobode. Odprla sem denarnico in ji pokazala, da je prazna, kot da bi imela tuberkulozo. Po nekaj trenutkih molka jo je zanimalo, kje dela moj mož. Povedala sem ji. Položila mi je roko na rame z besedami, naj se pomirim, da se bodo oni potrudili, da bo vse prav. Sinu je dala ob odhodu še več bombonov in tudi čokolado. Odpeljala sva se domov. Še danes se spomnim, kako naju je zeblo. Ko sem vstopila v hišo, je bilo kot v ledenici, saj sem zarana pozabila naložiti drva v peč. Vse težke in naporne trenutke je zvečer, ko se je s 'šihta' vrnil mož, odpihnila stran modra kuverta, ki jo je držal v roki. Objeli smo se in se razjokali. 'Dobili smo nekaj denarja, a stavkati ne bomo nehali,' mi je dejal, preden sva šla spat. Priznam, pošteno me je skrbelo. Zakaj bodo stavkali, če so dobili plače? To oblasti ne bo prav. In res! Nekaj v meni mi ni dalo miru. Okoli devete dopoldne sem se spet zapeljala v Maribor. Ko sem od Ptujske ceste zavila proti glavnemu vratarju, so me mimoidoči ustavljali in me svarili: 'Miličnikov tam kar mrgoli!'

O, sveta Marija! Sem se zgrozila. Kljub strahu, ki mi je tičal v prsih, sem si nadela vesel obraz. Vratar me sprva ni hotel spustiti naprej, v tovarno. 'V njej nimaš kaj iskati, ker nisi tukaj zaposlena!' je sitnaril. Potem mi je le omenil, da je dobil takšna navodila, ki jih mora spoštovati. Po več kot polurnem prerekanju se je naveličal, stopil na drugo stran vratarnice, meni pa odprl vrata. Odhitela sem v halo, kjer so bili zbrani delavci. Zelo so se začudili, ko so me zagledali. 'To je pa več kot čudež, saj vratar ne bi smel spustiti skozi še muhe!' so se čudili. Ko me je eden od njih vprašal, zakaj sem sploh prišla, sem mu po pravici povedala, da je bil tistega dne moj 50. rojstni dan. Da ga nisem želela praznovati sama, ob praznem štedilniku. Sklonili so glave, nihče ni nič rekel. Zabolelo me je pri srcu. Vsaj voščili bi mi lahko! Nisem si mislila, da se bo izteklo tako žalostno. Bila sem lačna, prezebla, sin pa je že od srede noči zelo kašljal. Kaj naj naredim? Naj greva domov ali naj ga peljem k zdravniku? Potem ko sva dala denar na stran za položnice, spet nisem imela niti za kruh niti za čez novoletne praznike. Potem pa so me le povabili, naj se skupaj z njimi usedem v menzo. Rozika je med nas razdelila malico in čaj. Kar naenkrat smo zaslišali hitre korake na vrh stopnic. Pritekel je starejši delavec in zakričal: 'Plača bo ob enih!' V jedilnici je nastala tišina, namesto da bi skočili na noge in začeli kričati hura od samega veselja. Čeprav smo že zdavnaj pojedli, smo obsedeli in družno gledali kazalce na uri. Pomikali so se že proti drugi, denarja pa še zmeraj ni bilo na spregled. Sin, ki se je stiskal k meni, je imel vedno bolj vroče čelo. Pošteno me je že skrbelo. Končno sem se odločila, vstala in šla v pisarno. Za mizo so sedeli vodilni iz tovarne. Če se prav spomnim, jih je bilo sedem. Mrko in jezno so zrli vame. 'Kaj bi rada?' je končno zinil eden od njih.

'Nič nimam v pisker dati!' sem jim odgovorila. Potem sem udarila s pestjo po mizi, da so skodelice s kavo kar zaropotale. Malo pred tretjo so prinesli ovojnice. Moževo so dali kar meni. Tisti, ki mi jo je izročil, mi ponudi roko in me pogleda v oči: 'Čestitam za tvojo korajžo, takšne ženske ni v Sloveniji.' Pristopili so še drugi in mi čestitali. Ne vem, zakaj so bili prepričani, da je moje posredovanje v pisarni pripomoglo, da so dobili plače.

To so bili zelo težki časi, ko smo živeli iz rok v usta. Leta 1996 je šel TAM v stečaj, na cesti je ostalo več kot 1500 delavcev. Ni bilo lahko. A tudi danes ni nič bolje, saj z možem živiva od njegove revščine, ki ji uradno rečejo pokojnina …«