Nino Kaštrun, pomočnik kuharja (2)

Nino Kaštrun si je po koncu osnovne šole – zaključil je prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom – želel postati srednješolec. Starši so ga na to pripravljali. Nino ima namreč Downov sindrom.

Mama Sanja Steka Kaštrun je potrkala na marsikatera vrata, opravila številne klice, a pozitivnega rezultata na koncu ni bilo. »Poklicala sem več šol na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji, ki izvajajo programe nižjega poklicnega izobraževanja. Samo v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani so dejali, da lahko pride, in sicer v program oblikovalca kovin. Vsi smo bili zelo veseli. Pripravili smo ga na to, kako iz Tržiča z javnim prevozom pride v Ljubljano. Šolo je že začel obiskovati, a to je trajalo samo dva dni, saj ni dobil odločbe o usmeritvi. Predstavljate si lahko, kakšno razočaranje je bilo to za vse nas, še posebno pa zanj,« je pojasnila. »Pred leti sva v Umagu srečala osebe z Downovim sindromom iz Italije, ki so vse imele srednjo šolo. Niso mogli verjeti, da Nino nima te možnosti. Rekli so, naj se borimo. Starši že tako veliko delamo z otroki, potem pa naj gremo še v boj z mlini na veter. Vse to je težko doživljati. Kje smo? Ni posluha, ni znanja ...« je dodal oče Robert Kaštrun.

Ker so se mu brez odločbe tudi vrata Zavoda za gluhe in naglušne zaprla, so se na hitro odločili, da ga vpišejo v Osnovno šolo Antona Tomaža Linharta Radovljica, kjer je ostal do svojega 26. leta starosti, kolikor dolgo je to po zakonu mogoče. »Zelo smo se borili, da je naredil prilagojeni osnovnošolski program z nižjim izobrazbenim standardom, potem pa mu je, namesto da bi se učil za poklic in nadgrajeval pridobljeno znanje, kar bi mu za življenje zagotovo koristilo, ostal le posebni program,« je še danes razočarana Sanja. »Rad bi se še učil, nisem še želel zaključiti izobraževanja,« je povedal danes 27-letni Nino. Želel si je pridobivati delovne izkušnje in v Radovljici, kot poudari, mu je bilo to delno tudi omogočeno. »Najbolj sem bil vesel, ko smo hodili na srednjo gostinsko šolo v Radovljico in tam pod vodstvom učiteljev kuhanja kuhali skupaj z dijaki šole,« je bil vesel vsake priložnosti.

Pred kratkim je zaključil nacionalno poklicno kvalifikacijo za pomočnika kuharja. »Rad bi imel poklic. Ta del se mi je uresničil. In rad bi delal v pravi službi. To pa me še čaka,« je povedal. Morda se mu že kmalu uresniči tudi ta velika želja. Do takrat pa kuha domačim. »Dobro skuha, nimam kaj reči. Zadnjič je pripravil krompirjeve njoke s kraško omako,« ga je pohvali oče Robert. Svoje kuharsko znanje še izpopolnjuje. »Bil sem že na tečaju priprave azijske hrane, rad bi šel na tečaj peke na žaru. Učil bi se rad pod vodstvom dobrih mentorjev,« je zaključil.

Nino Kaštrun si poleg kuhanja čas krajša tudi z drugimi dejavnostmi. Še posebno rad igra bobne in bere knjige – o Skandarju. Starši in celotna njegova družina so ponosni na to, kar je dosegel. »Upava, da bo dobil še poklicno priložnost. Meniva, da bi mu lahko uspelo. Prejel je tudi zelo lepa priporočila. Kjer je močna volja, je tudi pot,« je še dejala Sanja Steka Kaštrun. (Konec)