Njeno pero vodijo otroci in živali

Kot mama dveh hčera s 27-letno profesorsko in pedagoško kariero imate zagotovo bogat vpogled v otroški svet. Ali so prav te izkušnje vplivale na odločitev za pisanje knjig z otroško in mladinsko tematiko?

Že celo življenje delam z otroki. Med njimi se počutim najbolj domače, prav tako kot med živalmi. V sebi nosim dušo otroka, saj me vedno znova navdušujejo drobne stvari. Sem zvedava in nenehno opazujem svet, v katerem iščem nekaj lepega. Znam se vživeti v svet otrok, v njihove skrbi in strahove. Moje knjige so zato lahko otrokom v tolažbo in oporo. Niso bile plod načrtovanja, temveč so se rodile spontano, kot odziv na trenutne ideje. Leta 2015 sem napisala knjigo Ne grem k zobozdravniku in pika, ki je bila letos prenovljena. Na koncu je opremljena z nasveti za starše, ki jim pomagajo pri razumevanju in podpori otrokom. Vse knjig za otroke so tudi ilustrirane, kar pripomore k privlačnosti za mlade bralce. Moja druga otroška in skupno tretja knjiga Na pomoč, vprašan bom matematiko!, ki je namenjena učencem druge triade, obravnava temo premagovanja strahov pred matematiko. Zgodba desetletnega Oskarja se priporoča v branje tudi učiteljem, da lahko še globlje zaznajo otrokovo stisko, ki pred preizkusi znanja ni redka. Tudi izkušeni pedagogi se vsak dan v razredu srečujejo z učenci in učenkami, ki občutijo strah pred ocenjevanjem, tremo pred javnim nastopom ali pa se bojijo odziva staršev, učiteljev ali sošolcev ob oceni, ki je slabša od pričakovane. Dodana vrednost zgodbi je del, v katerem knjiga ponuja pomoč pri reševanju tovrstnih stisk. V njej se sicer dotikam svojih izkušenj – matematika me je namreč v otroštvu strašila.

Kako lahko učitelji ali starši učinkovito podpirajo otroka pri premagovanju strahov?

Strah pred neuspehom je denimo nekaj, kar sem tudi sama doživljala kot otrok. Bala sem se, da me bodo sošolci zasmehovali, če bi naredila napako. Mislim, da se vsi spomnimo trenutkov pred tablo, ko nismo znali odgovora, in če učitelj nepravilno odreagira, se hitro razširi smeh po razredu. Zelo pomembno je, da se kot učitelji znamo vživeti v otroka, še posebej v trenutkih, ko mora pokazati svoje znanje. Namesto osredotočanja na ocene je ključnega pomena, kako otroka vodimo skozi življenje in ga nanj pripravljamo. Če je učitelj sočuten in daje vedeti, da so napake del učenja, učencem odstrani strah in jih spodbudi. Moje vodilo je vedno bilo: Napake so zaželene, iz njih se učimo. Na ta način otroci niso več prestrašeni in se raje lotijo novih izzivov. Glavno vlogo pri premagovanju strahu pred neuspehom imamo torej starši, pedagoški delavci in trenerji. Naša naloga je, da otrokom pokažemo, da neuspeh ni konec sveta in da je vsak izziv priložnost za rast. Otroka moramo zato začutiti in z njim vzpostaviti odnos, ki ne temelji zgolj na pričakovanjih najvišjih ocen. Namesto da iščemo njihove šibkosti, se moramo osredotočiti na to, v čem so dobri. Kot pedagoginja sem imela priložnost spoznati družinska ozadja in ugotovila sem, da se otrok najbolje izrazi skozi igro. Skozi risanje, pripovedovanje zgodb, ustvarjanje ali igro z lutkami se lažje odpre in pove svoje občutke. Takšen način izražanja je otrokom pogosto veliko lažji kot neposreden pogovor, zato se mi zdi izjemno pomembno, da v izobraževalnem procesu uporabimo različne pristope, ki otrokom omogočajo varno izražanje.

Kako so se izzivi, s katerimi se soočajo starši in otroci, čez leta spremenili?

Ena izmed največjih sprememb je vsekakor način dela staršev. Čeprav strokovnjaki priporočamo čim več časa, preživetega z otroki, dolgi delavniki tega pogosto ne dopuščajo. Če starši niso prisotni, težko vplivajo na vzgojo. Poleg tega so starši pogosto utrujeni in zaradi tega otrokom ne namenijo toliko pozornosti, kot bi si želeli. Drug velik izziv predstavlja digitalna tehnologija. Starši, ki so izčrpani, se zatečejo k ekranom in jih dajo tudi otrokom, da imajo trenutek miru. Reševanje tega izziva je težavno, saj tehnologije ne moremo kar vzeti iz njihovih življenj, ker je preveč prisotna. Verjamem, da starši želijo svojemu otroku najboljše, vendar včasih preprosto ne zmorejo ali ne vedo, kako ravnati, zato sta nujni zdrava pamet in disciplina. Starši morajo poskrbeti, da je čas, ki ga preživijo z otrokom, kakovosten. Naučiti jih morajo pravilne uporabe tehnologije in ravnanja z zasloni. Ob tem je ključen dober odnos z otrokom. Če je odnos dober, bo otrok raje sodeloval in to je znak, da smo na pravi poti. Če se pojavijo težave, je danes na voljo veliko kakovostne, celo brezplačne pomoči, ki jo moramo brez oklevanja poiskati. Uspešna vzgoja zahteva tudi postavljanje meja. Ne smemo se ustrašiti otrokovega odziva, ko mu rečemo ne ali postavimo mejo, četudi to povzroči jezo. Otroke je treba naučiti, da obstajajo pravila, ki jih ni dovoljeno prestopiti.

Omenili ste, da imate enako kot otroke radi tudi živali.

Z možem sva prevzela skrb za ranč, ki je v lasti tasta, in začela novo poglavje v prostem času – posvetila sva se jezdenju. Kupila sva dva konja ter prevzela skrb za živali: dve kozi, štiri goske in psa. Sčasoma sva posvojila še več živali, med njimi dva zapuščena psa, ki sva ju našla v bližini, in kar nekaj muc, ki so k nama pribežale kot prostoživeče. Vse, kar zaslužim s prodajo svojih knjig, vlagam v njihovo oskrbo in dobrobit. Poseben odnos sem razvila s konjem Vitom, ki mi je celo rešil življenje, ko sta naju med ježo napadla dva psa. Čeprav nihče ni bil poškodovan, je ta dogodek v meni pustil globok strah. Prav ta izkušnja me je navdihnila, da sem napisala knjigo Odgovori življenja: Ko živali spregovorijo, kjer sem skozi zgodbe živali poskušala izraziti, kako močno vplivajo na naše življenje. Ljudje in živali smo povezani na mnogo načinov, naše sobivanje je tesno prepleteno. Živali so naše prijateljice, terapevti, motivatorji, varuhi in še mnogo drugega, to nam je vsem jasno, le težko je ubesediti, kako so vse te povezave razpredene, kako široko razvejane. In kaj vse lahko tudi ljudje – poleg hrane, nege in varnega zavetja – ponudimo živalim v poplačilo za njihovo ljubezen in vse, kar nam nudijo. Večje je razumevanje med skrbnikom in živaljo, bolj kakovostno je njuno sobivanje na vseh področjih. Temu je posvečena knjiga.

Še ena knjiga je, ki ima živalsko tematiko. O čem govori?

Slikanica Lučka in samorog temelji na resnični zgodbi o mucki, ki sem jo našla poškodovano v gozdu. Bila je v slabem stanju. Imela je zlom medenice in levega kolka. Umirala je. Iskali smo skrbnika, a se ni nihče javil. Omogočila sva ji operacijo. Njeno okrevanje je bilo dolgotrajno in zahtevno. Mucko sva posvojila. Moj mož jo je poimenoval Lučka, kot upanje v temi, in prav o upanju govori ta knjiga. Slikanica je posvečena vsem mucam, ki so že zapustile ta svet, pa tudi vsem otrokom in odraslim, ki so kadarkoli doživeli izgubo ljubljene živali. Prav tako odpira vprašanje smrti, ki je za otroke pogosto težka in tabu tema. S svojo nežno pripovedjo želim ponuditi način, kako se o tem pogovoriti in kako to temo približati najmlajšim. Knjiga je bila prevedena v angleščino, nemščino, francoščino in italijanščino. Močno podpiram učenje tujih jezikov, saj sem tudi sama odraščala v dvojezičnem okolju – rojena sem bila slovenskim staršem v Nemčiji, pri mojih sedmih letih pa smo se preselili v Slovenijo.

Pisali ste za številne revije in časopise o vzgoji otrok in osebni rasti. Kako je vaše zadnje delo povezano s tem?

Kot pedagoginja sem vedno delala s celotno družino, ne samo z otrokom, saj verjamem, da se otrok ne more obravnavati ločeno, kot bi peljali avto na servis. Ključ je v dialogu s starši, ker se le s skupnim sodelovanjem lahko dosežejo dolgoročne spremembe. Priložnost za še globlji stik s starši sem dobila, ko sem v enem izmed časopisov tri leta odgovarjala na pisma staršev o vzgojnih izzivih in dilemah. Pokrivala sem širok spekter tem, od nosečnosti pa vse do najstniških let. Starše so zanimala vsakdanja vprašanja, povezana z vzgojo otrok: kaj storiti, če otrok noče spati v svoji postelji, kako ravnati, če ne želi delati domače naloge, ali kako se spoprijeti z ločitvijo in vmešavanjem babic ali tašč. Pogosto so bila vprašanja povezana s koncentracijo, pomanjkanjem motivacije in zbranosti, pri najstnikih pa so se starši spraševali, kako se odzvati na prve izkušnje z alkoholom, spolnostjo in drugimi izzivi. Vsa ta vprašanja izhajajo iz resničnega življenja in izkušnje. V knjigi je objavljenih 53 vprašanj in odgovorov, služi pa kot priročnik za starše, vzgojitelje in učitelje.

Ali trenutno nastaja kakšna nova knjiga?

Zelo uživam v risanju, ustvarila sem že kar nekaj ilustracij živali. Nekatere izmed njih so opremljene s spodbudnimi sporočili. Trenutno nastaja slikanica Berta in prijatelji, v kateri bodo nastopale te ilustrirane živali. Poleg tega delam tudi na kratki in zabavni knjigi za starše, kjer otroci delijo svoje nasvete in pogled na to, kaj bi svetovali svojim staršem.