Lukas Wörle in Aleš Česen po preplezani prvenstveni smeri na zahodni strani še neosvojenega šesttisočaka Cherireen Sar (6224 m) v Karakorumu. / Foto: Aleš Česen

Lukas Wörle in Aleš Česen po preplezani prvenstveni smeri na zahodni strani še neosvojenega šesttisočaka Cherireen Sar (6224 m n. m.) v Karakorumu / Foto: Aleš Česen

Nov podvig alpinista Aleša Česna

Vrhunski slovenski alpinist Aleš Česen je v navezi z avstrijskim soplezalcem Lukasom Wörlejem konec julija opravil prvi pristop na doslej še neosvojeno goro Cherireen Sar (6224 metrov) v Karakorumu. Največji izziv odprave v Pakistan je bilo po njegovih besedah najti sprejemljivo varno smer in ujeti kratko vremensko okno.

Po slabem letu dni, odkar sta z britanskim alpinistom Tomom Livingstonom splezala prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III (7952 m n. m.), se je eden najuspešnejših slovenskih alpinistov Aleš Česen znova vrnil v Karakorum. V navezi z Avstrijcem Lukasom Wörlejem sta se tokrat odločila za precej manj poznano območje jugovzhodno od Shimshala. Uspel jima je prvi pristop na goro Cherireen Sar (6224 m n. m.) nad redko obiskanim ledenikom Khurdopin, in sicer po zahodni strani gore, kjer sta preplezala 2400 metrov dolgo smer Chicken Hunt oz. Lov na kokoši, ki sta jo ocenila z D po francoski lestvici. »Ko smo dosegli bazni tabor, smo pogrešali sveže piščančje meso. Na aklimatizacijski turi sva z Lukasom na območju tabora opazila kar nekaj gorskih kokoši in tako smo bolj za šalo kot zares poskusili ujeti nekaj svežega mesa. Mislim, da mi ni treba razlagati, da je bil lov precej daleč od uspešnega,« Česen v smehu pojasni, kako sta skovala ime prvenstvene smeri.

»Plezala sva po delikatnem skalnem skrotju manjših tehničnih težav (do IV) do višine okoli 5500 metrov. Nad to višino sva dosegla sneg in led in razmere za plezanje so bile bolj kot ne idealne. V snegu sva plezala strmine do 80 stopinj. Čeprav plezanje v alpinističnem smislu ni bilo zelo zahtevno, je predvsem pri plezanju navzdol bila potrebna popolna zbranost, saj ledena zahodna pobočja niso dovoljevala nobene napake.« (Aleš Česen)

Po besedah prejemnika dveh zlatih cepinov in najuspešnejšega slovenskega alpinista v letih 2017, 2018 in 2024, je bil največji izziv tokratne odprave najti sprejemljivo varno smer in ujeti kratko vremensko okno. »Čeprav sva redno dobivala profesionalno vremensko napoved, je bila popolnoma neuporabna, ker je vreme po svoje krojilo oblake in padavine. S podobnim problemom so se srečevale tudi odprave v dobrih sto kilometrov oddaljenem Baltoru. Imela sva to srečo, da je bila gora visoka 'le' dobrih 6000 metrov in sva si lahko privoščila poskuse drugega za drugim in tudi zgolj en dan dobrega vremena je bil dovolj, česar si na vrhovih nad 7000 metrov ne moreš privoščiti.«

Slovensko-avstrijska naveza se je zavestno podala v zelo (alpinistično) neraziskano območje. Informacij o tamkajšnjih gorah sta imela zelo malo. »Še največ sva jih pridobila s satelitskih slik, in ko sva prvič zagledala to skupino med tridnevnim dostopom, nisva mogla niti nedvoumno identificirati, kateri vrh je kateri. To je bil tudi glavni povod in motivacija, zakaj sva šla tja. Popoln izlet v neznano,« pojasni gorenjski alpinist. Kakšen občutek je plezati nekje, kjer zares ni bilo še nikogar? »Odličen. Bistvo alpinizma je avantura. In čeprav še vedno nikoli zares ne veš, kaj točno te čaka naslednji meter, je informacij o različnih gorah vse več in te so v današnjem času vse lažje dostopne. Vendar se še vedno najdejo neraziskana območja, od koder je nemogoče predhodno dobiti kakšen uporaben slikovni material. In večkrat bi morali iti tudi na take cilje.«