Nova era za stare knjige

Majhen prostor v prvem nadstropju grajskega poslopja tik nad službenim vhodom Loškega muzeja je odslej bogatejši za na enem mestu urejeno in shranjeno stalno zbirko starih knjig. Kot zapisano, jo bomo imenovali kar za grajsko knjižnico. Stare knjige so namreč že dolgo »bivale« v muzejskih depojih, za zbirko pa je štiri desetletja skrbela že upokojena sodelavka Loškega muzeja Mira Kalan. Pred petimi leti je z idejo zasnove stalne zbirke starih knjig kot odprtega depoja k dragocenim knjigam pristopila kustosinja dr. Simona Žvanut in k sodelovanju takoj povabila domačinko iz Škofje Loke, Blanko Avguštin Florjanovič, sicer konservatorsko-restavratorsko svetnico v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije.

Majhna soba z veliko vsebino

»Kot Ločanka s srcem in dušo ne morem najti dovolj pohval in pravih besed za izražanje svojega veselja ob tem dogodku,« je ob predstavitvi enega od pomembnih projektov Loškega muzeja zadnjih let dejala Blanka Avguštin Florjanovič in hkrati izrazila zadovoljstvo, da so v muzeju sprejeli njeno pobudo, da prednost pred časovnim okvirom dajo merilom in zahtevam, ki jih, ko gre za stare knjige, predvideva stroka. »Tako odlično sodelovanje in strokovno pozornost, kot sem ju bila deležna tukaj, le redko pomnim v svoji 37-letni karieri.«

Osnovna ideja je bila zasnovati stalno zbirko kot odprti depo, v katerem bo knjižno gradivo hranjeno po vseh potrebnih konservatorskih standardih, hkrati pa v največji možni meri razstavljeno in za raziskovanje na voljo obiskovalcem. Zamisel je sicer prekinila epidemija, kmalu po njej pa jim je v muzeju uspelo pridobiti prostor, v katerega bi umestili zbirko. Ta je sicer majhen, ampak današnji pogled v sobico sporoča vse kaj drugega. »Prostora res ni veliko, zato potrebujemo police do stropa s primerno tekočo lestvijo, sem predlagala. Vedela pa sem tudi, da velja delo zaupati še enemu Škofjeločanu, mojstru mizarju Matiju Hiršenfelderju, s katerim sem že sodelovala pri postavitvi samostanske knjižnice,« se še spominja Blanka Avguštin Florjanovič.

Pri Tavčarjevih so bili dobri bralci

Knjižnica je izjemno bogata. Obsega zapuščini dveh večjih osebnih knjižnic: knjižnice Ivana in Franje Tavčar in knjižnice baronov Oblak-Wolkensperg z gradu Puštal v Škofji Loki. Tu sta še zbirka verskega tiska, ki je zapuščina uršulink, enih od preteklih lastnic gradu, ki so na prelomu iz 19. v 20. stoletje na gradu vodile enega najsodobnejših in najlepših šolskih in vzgojnih zavodov za dekleta v habsburški monarhiji, in izbor iz zbirke starih monografij iz let 1800–1950. Kot pove dr. Simona Žvanut, so prve tri zbirke v muzej prišle kot celota, medtem ko se je slednja oblikovala v 70. letih prejšnjega stoletja iz odpisanega gradiva ukinjenih podružničnih šol, društev in družbenopolitičnih organizacij na širšem škofjeloškem območju.

Zakaj nova zbirka starih knjig in kaj jo dela pomembno in dragoceno? Pobudnica postavitve grajske zbirke dr. Simona Žvanut pove, da je v zbirki več kot 3500 knjig, od tega je več sto takih, ki so izšle pred letom 1800 in že zaradi svoje starosti veljajo za kulturni spomenik. »Vendar te knjige niso zanimive in pomembne le zato, ker so stare in redke in ker tako določa zakonodaja. Dragocene so zlasti zaradi svoje vsebine, saj ponujajo vpogled v razvoj posameznih znanosti in strok ter človekovo življenje na različnih področjih v preteklosti,« pojasnjuje vodja projekta in dodaja: »Knjige v knjižnici zakoncev Tavčar recimo datirajo v čas vse od 16. do 20. stoletja, napisane so v nemščini, latinščini, francoščini, italijanščini, slovenščini, češčini, srbščini in hrvaščini. V knjižnici je presenetljivo malo knjig s pravnega področja, medtem ko najdemo številne antične pisce, ženske revije, kuharice, učbenike, koledarje, knjige o astronomiji in naravoslovju ter priročnike.« Pri tem na primer omenja priročnik za plemiške stanove za vodenje svojih posesti in družine Georgica Curiosa aucta oder Adeliches Land Leben iz leta 1715/1716 – knjiga je zaradi bogate vsebine in ilustracij izjemen vir za preučevanje nekdanjega načina življenja.

»Knjižnica zakoncev Tavčar priča o njuni široki izobrazbi, raznolikih zanimanjih, odnosu do dediščine in izrisuje podobo dveh zanimivih intelektualcev tedanjega časa v našem prostoru. S tem pomembno prispeva k poglobljeni in čim bolj celostni predstavitvi njunega življenja in dela v naših zbirkah na gradu in v Dvorcu Visoko.« Očitno pa so pri Tavčarjevih brali tudi pustolovske knjige, saj na polici najdemo tudi prevod Defoejevega romana Robinson Crusoe.

Knjige morajo kazati duh svojega časa

Police v majhni sobici so polne tako rekoč od tal do stropa. Knjige z nižjih polic so dosegljive s tal, tiste pod stropom s pomočjo krožne lestve, ki je na vodilih vključena v sistem polic. Vsekakor ena mojstrovin izdelovalca lesne opreme za zbirko Matije Hiršenfelderja.

Ko si ogledujemo hrbte knjig, med njimi lahko vidimo že na oko starejše, tudi po več sto let stare knjige, pa tudi sodobnejše iz prejšnjega stoletja, nekatere so ohranjene bolj, druge manj. Celotna zbirka seveda še ni restavrirana, saj gre za zelo veliko število knjig, restavratorka pa ima do njih prav poseben odnos. Kot pove, k delu vselej pristopa čustveno. Pokaže del polic: »Tu so pregledane in restavrirane knjige, drugih se še nisem dotikala. Tudi sicer je vedno znova moja želja, da morajo stare knjige ostati v duhu svojega časa. To pomeni, da ne smem delati novih knjig, ampak jih zgolj s popravki, kjer je to potrebno, pustiti take, kot so. Tudi čistimo zgolj institucionalne nečistoče, historične pa puščamo. Zato knjiga tudi po restavriranju včasih še vedno lahko deluje nekoliko zdelana. Kdo poreče: 'Mar bo taka na razstavi?' Tem odvrnem: 'Poslušajte, gospa, knjiga je stara tristo let, dovolite ji vendar, da je stara.'«

Drastičnih posegov v posamezne kose knjig ne bo, so pa pred njihovo umestitvijo na police vse poslali v razkuževanje, da bi uničili organizme, kot so na primer tako imenovane srebrne ribice. »Nekoč se je agresivnejšemu postopku reklo zaplinjevanje, danes gre za razkuževanje. Asistent pri projektu Gregor Gartner je vse knjige očistil in pripravil v škatle, nato smo jih odpeljali v restavratorski center v Ljubljano, kjer jih je prevzel Vid Dolničar. Umestil jih je v ogromne vreče. Da bi iz njih izvlekel kisik, je vanje dovajal dušik. Tako so knjige ostale od devet do deset tednov in popolno pomanjkanje kisika je izničilo tudi te za knjige škodljive organizme,« poudarja sogovornica.

Knjigoveški vrhunci v srednjem veku

Med knjigami lahko spoznamo številne redko ohranjene knjižne vezave, izjemne so tiste, ki so v celoti izvirne in sovpadajo z nastankom knjig. V zbirkah so primerki pergamentne vezave, vezave v brokat papirju, polusnjene vezave z ročno izdelanim marmoriranim papirjem ali še starejšim kleister marmorjem, vezave v galunski svinjski koži s slepimi odtisi, vezave v kozjem taninskem usnju z vtisom marmorja, lesene bukove platnice, medeninasta zapirala, papirne vezave z bukovim furnirjem v osnovi, zlate obreze in tako naprej.

»Poglejte to čudovito vezavo,« Blanka Avguštin Florjanovič pokaže knjigo iz 17. stoletja. »Knjigovez, ki je delal vezavo za to knjigo, je potegnil strukturo na način, kot se je to delalo v 15. stoletju, ker je vedel, da je bil takratni način najbolj kvaliteten. Srednji vek je bil vrhunec knjigoveškega znanja. Ne bojim se knjig iz srednjega veka, me je pa groza, ko v roke dobim mnogo slabše knjige iz 18. ali 19. stoletja. Naj se vrnem h knjigi, ki jo imam v rokah. Vse je izdelano ročno, medeninasta zapirala, ki so lepo izbrušena, je pripel v platnice ... Na enak način to počnemo tudi danes. Brusim, pilim, žagam ... Ta knjiga ima tudi lesene platnice, katerih osnova je bukov les.«

Strokovnjakinja za stare knjige pove, da je bil bukov les v našem geografskem prostoru najprimernejši. Je ravno dovolj mehak in nima smolnih žepov, kot na primer smreka, prav tako pa se nikoli ne presuši, kot je to značilno za lipo. Pove, da je pomembno tudi, kdaj se les seka. Včasih so se ravnali po luninih menah, sekali so v avgustu ob šmarnih mašah in pa sto ur po polni luni. »Tega se držim tudi sama oziroma moj brat, ki zame poseka les. Les za knjige sušim že več kot deset let.«

Posebno zanimive so tudi knjige, izdelane z marmoriranim usnjem. »To je posebna tehnika plavajočih barv, na katere so položili usnje, a te tehnike danes ne znamo več ponoviti. Čudoviti so tudi molitveniki, taki z zapiralom, ali pa s cizelirano zlato obrezo. Imamo krasen primerek iz 18. stoletja, katerega izdelava je bila zelo zahtevna. Ali pa primerek z recikliranim pergamentom. Knjigovezi so srednjeveški zapis, ki je bil obrabljen in ni bil več aktualen, znali ponovno uporabiti pri vezavi. Za osnovo so vzeli leseno platnico in jo oblekli v recikliran pergament.«

V aktualni grajski knjižnici v Loškem muzeju res ne manjka zanimivih primerkov starih knjig.

Varovano, a dostopno vsem

Za grajsko knjižnico veljajo strogi pogoji glede svetlobe in vlage v zraku, ogled pa je možen ob vodenju za to pooblaščenih sodelavcev v Loškem muzeju. Ob zmerni temperaturi in vlagi je dovoljena osvetlitev prostora do največ petdeset luksov, zato so na okna namestili tudi zaščitne folije in roloje. »Taka je po strokovnih priporočilih zgornja meja osvetljevanja starih knjig. Če je knjiga osem ur na dan osvetljena, se že v treh mesecih nabere toliko luksov svetlobe, da bi morali knjige pospraviti za naslednjih nekaj let,« o še eni skrbi za knjige v zbirki pojasnjuje Blanka Avguštin Florjanovič, da je zato pametno načrtovati količino osvetljevanja.

Kot je še povedala dr. Simona Žvanut, bo knjižno gradivo v največji možni meri razstavljeno v fizičnem prostoru, pa tudi digitalnem. »Vzpostavili smo namreč tudi sodelovanje z Oddelkom za digitalne vsebine v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer bodo letno digitalizirali vsaj tri redkejše knjige iz naših zbirk. Digitalizirano knjižno gradivo bo tako dostopno na muzejski spletni strani in v Digitalni knjižnici Slovenije,« dodaja prva skrbnica zbirke starih knjig v Loškem muzeju. Obisk knjižnice bo zaradi dragocenosti gradiva možen z vodenimi ogledi, organizirali pa bodo tudi številne izobraževalne dejavnosti.