Nova izdaja Prešernovih poezij

»Če ni dvoma o tem, da je bil ob koncu 19. stoletja Prešeren soglasno pripoznan za konstitutivno figuro slovenske literarne kulture, to še ne pomeni, da je tak status užival že takoj po smrti. /…/ Njegov kult je od skromnih začetkov (prekop relikvij in postavitev kranjskega nagrobnika leta 1852) po bojeviti mladoslovenski intervenciji v šestdesetih letih 19. stoletja v kompleksnem prepletu materialnih, ritualnih in diskurzivnih praks doživel vrhunec med praznovanji ob stoletnici rojstva leta 1900 ter ob postavitvi spomenika pet let pozneje. Prisotnost Prešerna v slovenskem kulturnem in političnem diskurzu je ostala izjemna tudi v 20. stoletju, ko si je pesnikovo zapuščino za nacionalnimi elitami prisvojil še komunistični režim, in celo v novem tisočletju, ko Prešeren v okviru samostojne države bržkone ostaja najbolj izpostavljena osebnost slovenske zgodovine. Tudi če Prešerna primerjamo z drugimi nacionalnimi pesniki v bližnjih literarnih kulturah, kot so Adam Mickiewicz, Karel Hynek Macha, Sandor Petöfi ali Hristo Botev, se zdi njegov položaj v slovenskem kulturnem polju izrazito dominanten. Enormen obseg sekundarnega umetniškega in strokovnega korpusa, povezanega s Prešernom, osupljiva množina spominskih krajev in obeležij (Prešeren tu ne vodi prepričljivo le pred Cankarjem in drugimi književniki, temveč tudi pred vsemi drugimi zgodovinskimi osebnostmi), gosta mreža krščevanj (tako lokacij kot ustanov), tradicija Prešernovih praznovanj (vseslovenske slavnosti, nagrade, dela prosti dan) ter naposled Prešernov privilegirani položaj v slovenskem šolskem sistemu so raznoliki, a očitni odrazi dejstva, da gre za nacionalnega pesnika brez resne konkurence. Kot sem podrobneje pokazal v knjigi Prešeren po Prešernu (2017), je Prešeren v svoji posmrtni redakciji tudi tipičen kulturni svetnik – njegova transformacija v kulturnega svetnika pa ima v kontekstu evropske polperiferije nemara celo paradigmatične poteze. V nadaljevanju se ne bom toliko ukvarjal s tem, kako je potekala Prešernova kanonizacija (cultus) – v osnovnih črtah je bil njen potek strukturno skoraj identičen kot pri mnogih drugih evropskih pesnikih –, temveč bom poskušal pojasniti, zakaj je bil Prešeren tako prikladen kandidat: orisal bom torej potenciale, ki jih v tem pogledu lahko razberemo v pesnikovem življenju (vita), pesništvu (opera) in delu na kulturnem področju (acta).« (str. 220–221)

Gornji odlomek je iz spremne besede Marijana Doviča v najnovejši izdaji Prešernovih Poezij. S to lepo knjigo je Cankarjeva založba uvedla svoj bogat knjižni program v letu 2025.