Novinar mora biti zvedav

»V zadnjih dobrih dveh letih, odkar spet živim v Škofji Loki, sem odkril kup poti v okoliških gozdovih, ki so mi bile prej neznane. Poskušam živeti po načelu, da se avantura začne, ko zapustiš dom, stanovanje,« razmišlja Nejc Jemec, nadvse iskriv, duhovit in načitan sogovornik.

Čeprav ste svoj odstop s funkcije odgovornega urednika Vala 202 napovedali že konec februarja, ste posle svojemu nasledniku Boštjanu Reberšaku predali šele v zadnjem tednu.

Res je, urednik sem bil uradno do 30. junija, potem je Boštjan šel še na olimpijske igre v Pariz in sem ga nadomeščal, v tem tednu sva zares predala posle in prihodnji teden grem na dopust.

Odgovorni urednik ste bili v zahtevnih časih.

Že ko je prišel čas, da se vnovič prijavim na mesto odgovornega urednika, sem imel velike pomisleke in se niti nisem nameraval prijaviti za drugi mandat, saj je bil čas prvega izjemno naporen. Eno osrednjih vlog je odigrala pandemija v povezavi z družbenopolitično situacijo v državi, ki se je zavlekla v neko institucionalno negotovost na RTV Slovenija, finančna situacija … Vse to je bilo tako utrujajoče, da si niti nisem želel kandidirati na novo, potem pa sem se glede na okoliščine, kakršne so bile na RTV, in glede na pogovore s sodelavci prijavil še za en mandat, ampak po drugi strani sem vedel, da ga ne želim do konca oddelati. Tega nisem javno razglašal, ker bi se lahko vmes kaj spremenilo in bi se počutil drugače, ampak se to ni zgodilo. Utrujenost od uredniškega dela in vseh naporov je bila po dobrih petih letih velika in nisem videl, da bi lahko s svojim delom še k čemur koli boljšemu pripomogel na Valu 202. Presodil sem, da je čas za konec te zgodbe, in odločno povedal, da je prišel čas, ko se je moj rok uporabe iztekel.

Menite, da ste Val 202 v sodelovanju z dobro ekipo postavili na višji nivo?

Dejstvo je, da posameznik lahko nemalo prispeva z idejami, usmerjanjem, energijo, trudom, vsekakor pa je to ekipno delo. Naš program je tako obsežen, pokrivamo ogromno različnih področij, pričakovanja poslušalcev so visoka. Na Valu 202 imamo srečo, da obstaja veliko nadpovprečno sposobnih posameznikov, ki so vsak na svojem področju eni najboljših, po drugi strani pa izjemno predani in strastni do tega, kar počnejo, in jim ni težko. Vsi vedo, čemu so primarno tu: za poslušalce, za program – in temu potem prilagajamo stvarnost vsakdana. Prej sem omenil pandemijo, ko je večkrat prišlo do krizne situacije in se je v njej pokazalo, da smo zares dobro pripravljeni.

V kritičnih situacijah se največkrat izkaže, kakšni so ljudje v resnici.

Res je, in zaradi tega sem bil izjemno vesel, kako se je med sodelavci takrat dejansko pokazalo, kakšni smo kot posamezniki in kot kolektiv; mislim, da smo vsak svojo vlogo takrat zelo solidno odigrali. Ko sem stopil v čevlje odgovornega urednika pred dobrimi petimi leti, se spominjam negotovosti in strahov. Če bi na tisti svoji karierni stopnički vedel, kaj me čaka v enem letu, je vprašanje, ali bi si upal prevzeti to funkcijo. Mi pa zdaj nikakor ni žal, po eni strani zaradi tega, kar smo dosegli z Valom 202, po drugi pa, ker menim, da sem se ogromno naučil, mi je bilo dovoljeno delati avtonomno, z veliko razumevanja sodelavcev in sem se osebnostno in profesionalno lahko zares razvil.

Kaj po vašem mnenju mora imeti tisti, ki opravlja poklic novinarja, da to zares dobro počne?

(Daljši premolk) Mislim, da v izhodišču mora biti zvedav. Ne sme se zadovoljiti s preprostimi prvimi odgovori, zanimati ga mora, zakaj; zakajev nikoli ne zmanjka, ker lahko vedno še sprašuješ in se skušaš najbolj približati resnici in bistvu stvari. Kar se mi zdi zares pomembno, pa je, kakšen je tvoj vrednotni sistem, pa tu ne mislim v smislu ideološke opredeljenosti. Lahko se priučiš, bereš, spremljaš in širiš svoj horizont in imaš zvedavo osnovo, a potrebuješ vrednotni sistem. Pri tem mislim na poštenje, osnovno delovno etiko, na odnos do drugih, da imaš zmožnost vsaj osnovne empatije. Da se znaš vživeti v drugega in imaš željo po zasledovanju dobrega. Da premoreš znotraj vrednotnih koordinat željo po spreminjanju sveta na bolje, ki ni povezana z nekim »ego kompleksom«, ampak je osnovna želja, da bi bilo ljudem na tem svetu bolje. Če imaš vrednotni sistem, lahko gradiš na izkušnjah in napakah, iz katerih se učiš in jih ne ponavljaš, se učiš, se izboljšuješ. Če premoreš še druge talente – pri radiu glas zagotovo ne škodi, imaš besedni zaklad in si razgledan, takrat si lahko vrhunski. V resnici se ljudje težko spreminjamo, in če nimaš osnovnih vrednot, se boš težje spremenil, naredil v dobrega novinarja in ne nazadnje vklopil v kolektiv.

Ste imeli kdaj kakšno zelo slabo izkušnjo s sogovornikom?

Ne spomnim se, da bi zares imel kakšno zelo slabo izkušnjo. Mi pa ni nerodno omeniti ene – za moj novinarski razvoj boljših izkušenj, ki pa je bila takrat zelo boleča. To je bil pogovor v loški Rdeči ostrigi z Ladom Bizovičarjem, ki je bil zares slab. Pa ne zaradi Lada, meni je on eden od genialcev v našem popkulturnem prostoru; problem je bil v meni. S tistim izrazitim mladostnim egom sem seveda mislil, da sem nekaj, kar absolutno nisem bil, in sem imel predstavo, da bom mičkeno dregnil v Lada in da bo na koncu izpadlo »kul«. Ko sem po pogovoru na stranišču srečal soseda, mi je rekel: »Saj ni bilo tako slabo.« Če ti nekdo to reče, veš, da je bilo katastrofalno. In je bilo katastrofalno, ampak bila je pa tudi super šola.

Že v gimnaziji ste bili angažirani na več področjih.

Na neki način se mi je ta angažma zdel naraven. Zdi se mi, da sta bila škofjeloška gimnazija in nasploh loško okolje potem tudi v študentskih časih okolji, kjer smo se imeli dobro. Zabavali smo se, a na način, da smo nekaj ustvarjali, delali. Ali organizirali dogodke, kot sta brucovanje in dijaški živžav, ali pisali za študentsko glasilo, ustvarjali študentski film, prispevali k programu takratne Rdeče ostrige. Skozi to, da smo ustvarjali, smo se na neki način samorealizirali, po drugi strani pa nam je bilo dobro biti eden z drugim in se tudi noro zabavati. Imeli smo srečo, da je v Škofji Loki obstajala infrastruktura s prostori, institucijami in ljudmi, ki so to ustvarili že pred nami, in smo dobili peskovnik, v katerem smo se igrali, ampak odgovorno igrali ...

... in zgradili tudi kakšen grad.

Seveda, absolutno. Marsikaj smo lahko počeli, od umetnosti do študentskih zabav brez dodane vrednosti, odličnih koncertov, ki so se tu dogajali, festivalov. Ogromno dobrega se je takrat naredilo. Veliko smo se naučili, pridobili nove izkušnje, predvsem pa uživali.

Navkljub temu, da ste se zabavali, če tako rečeva, pa ste bili pridni in marsikomu za zgled.

Odvisno, kako definirate besedo priden. Če vprašate moje starše, potem v študentskih letih nisem bil najbolj priden. Študiral sem deset let. Mislim, da to ni ravno definicija pridnosti. Ustaljeni vzorci življenjskega poteka so, da zaključiš srednjo šolo, greš na fakulteto, doštudiraš, si ustvariš družino, se redno zaposliš ... Moj potek je bil drugačen. Zdi pa se mi, da sem ravno zaradi tega pridobil dodatne izkušnje, znanja. Eno leto sem študiral sociologijo, ugotovil, da ni ravno čisto zame, in sem šel za eno leto delat kot natakar v središče Ljubljane. Potem sem delal na vest.si, se vpisal na novinarstvo, študiral, zelo intenzivno delal, zaradi česar se je študij še malce zavlekel, in potem sem se spet znašel na Valu 202, kjer sem bil sicer že v srednji šoli eno poletje. Zelo dinamično, podaljšano mladost sem imel, a mi ni žal.

Kaj boste na radiu počeli zdaj?

Trenutno še po najboljših močeh pomagam pri uredniški tranziciji. Sicer pa si želim, da bi do konca leta počel čim več različnih stvari in na ta način ugotovil, kaj bi srednje- ali dolgoročno počel. Vodil bom program, sodeloval pri kakšni oddaji, pri podkastih. Rad bi pripravil kako reportažo, Centrifugo, pogovor, da malo ustvarjalno zadiham. Kadar sem med prejšnjo funkcijo, najsi bo zaradi kadrovske situacije ali zaradi praznikov, vskočil na voditeljski stolček, je bil to zame čisti antistres, užitek.