O Selški delavnici

V turističnoinformacijskem centru v Železnikih je bilo pred kratkim moč spoznati posebnosti nekoč znamenite Selške delavnice poslikave panjskih končnic s poudarkom na ljudski umetnici iz Selc Mariji Pavlič - Micki (1821–1891). Njene poslikane deščice za čebelje panje sodijo med najprepoznavnejše stvaritve tovrstne umetnosti na Slovenskem, je poudaril ddr. Miha Markelj iz Javnega zavoda Ratitovec (JZR). »Želimo si obuditi to bogato dediščino naše doline, saj se je domačini marsikdaj premalo zavedamo,« je povedal o povodu za dogodek na temo Selške delavnice. O njej in poslikovalki Micki je podrobneje spregovorila lokalna ustvarjalka Nina Možina, ki se je poglobila v Mickino življenje in v njeno tehniko poslikave.

Kot je pojasnila Možinova, je bila Micka šepajoča majhna ženička. Najprej so jo poznali kot Podnartovčevo Micko, po selitvi na drugo lokacijo v Selcih pa kot Blaževčevo. Živela je sama, poslikave panjskih končnic pa je je naučil oče Andrej (1790–1873). »Ob tem je delala še poslikave na steklo in ogledala ter bridke martre, ki so jih včasih imeli po bogkovih kotih,« je razložila.

V Selški delavnici sta ustvarjala Micka in njen oče. »Po produktivnosti je bila delavnica druga največja v slovenskem okolju, več panjskih končnic so izdelali le v štajerski delavnici. Micka je bila zelo marljiva, po očetovi smrti je sama delala naprej.« Delavnica je delovala do leta 1891, ko je pri svojih 70 letih umrla še Micka.

Nadgradila izvorno tehniko poslikave

Nina Možina je pojasnila tudi, da obstajajo stara pričevanja o Mickini tehniki poslikave panjskih končnic. Oče je Micko naučil izvorne tehnike, pri kateri so deščice poslikane z barvami, izdelanimi iz mineralnih pigmentov, ki se pridobijo iz kamnin oz. materialov v okolici in se jim nato primeša laneno olje. Za osnovo je ploskev končnice prebarvala z eno barvo, nato pa izvorna tehnika predvideva, da ustvarjalec uporabi šablono (naluknjan papir z obrisom motiva), na katero posuje prah, ki prodre skozi luknjice in na deščici pusti sled motiva. Nato sledi poslikava in na koncu še konture oz. obrobe. »Izvorno tehniko je Micka sčasoma nadgradila, da je lahko ustvarila še več. Iz enega od opisov izhaja, da je motiv narisala s čopičem – sklepam, da na nek povoščen papir – in risbico odtisnila. Odtise je lahko napravila na več končnic, potem pa barvala naprej. Tak postopek je bil manj zamuden kot izvorna tehnika.«

Markelj je povedal, da so panjske končnice iz Selške delavnice v največji meri odkupovali v lokalnem okolju, mnogo pa jih je pot našlo tudi v Poljansko dolino, Bohinj, Blejski kot, v Radovljico, Kranj, Ljubljano … »Shranjene so tudi v muzejih, in sicer v Loškem muzeju, Čebelarskem muzeju v Radovljici in Etnografskem muzeju v Ljubljani.«

Več kot sto štirideset motivov

Možinova je razložila, da sicer obstaja več kot šeststo različnih motivov panjskih končnic, od tega približno polovico nabožnih. »Micka je imela 141 različnih motivov. Iz pisnih virov izhaja, da je na začetku končnica stala od tri do pet krajcarjev. Več kot je bilo na njej oseb, višja je bila cena, tako da je na koncu za eno dobila že deset krajcarjev. Je pa Micka imela precej konkurence, saj so v tistem času panjske končnice izdelovali tudi v Šubičevi delavnici v Poljanah, Ivan Grohar ... Biti je morala delovna, da je preživela s to obrtjo.« Micko je sicer gnala tudi kreativna žilica, saj je pri njej zaznati tudi eksotično motiviko – na eni od končnic je upodobila iniciacijo mladih Indijancev. »Zanjo je bil to umetniški izziv. Ljudski umetniki so po navadi živeli iz dneva v dan, ona pa je bila očitno v določenem življenjskem obdobju preskrbljena in je lahko raziskovala,« je razmišljal Markelj. Z Možinovo ugotavljata, da o Micki ni veliko zgodovinskih podatkov, saj je bila ljudska umetnica, upata pa, da jim bo kljub temu uspelo priti še do kakšnih informacij o njenem življenju in delu.

Udeleženci delavnice, ki jo je JZR priredil v sodelovanju z Ljudsko univerzo Škofja Loka, so se na koncu lahko tudi sami preizkusili v poslikavi panjskih končnic s pigmentnimi oljnimi barvami. Možinova se je namreč izvorne tehnike naučila na delavnicah Anje Bunderla iz Gorij, ki je edina nosilka enote poslikavanje panjskih končnic v izvorni tehniki v Registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Sedaj tudi sama z zanimanjem raziskuje to tehniko, nabira kamne v okolici, jih melje in pridobiva pigmente, iz katerih nato meša barvo za poslikavo končnic – podobno kot je nekoč počela Micka.